sreda, 03. december 2014

Gledati ne pomeni vedno videti

Danes, 3. decembra, je mednarodni dan invalidov oz. oseb s posebnimi potrebami (ang. International Day of People with Disability).

Zame je dan kot vsi drugi. Verjetno tudi za vse starše otrok s posebnimi potrebami.

Naj bo zate malce drugačen. Poskusi videti nekoga s posebnimi potrebami tako, kot bi bil tvoj sin, tvoja hči, brat ali sestra.




Verjamem, da si zagotovo že naletel na nekoga drugačnega. Pa si ga res tudi videl?Ali se je tvoj pogled ustavil na njegovih pomanjkljivostih? Njegovem vozičku? Njegovem drugačnem komuniciranju? Si ga gledal s pomilovanjem, pretiranim sočutjem, morda celo gnusom? Si pomilujoče gledal njegove najbližje, ker je njihovo življenje tako zelo žalostno?


Potem ga nisi videl dobro.



Poskusi videti preko posebnih potreb, diagnoz, problemov, ki jih nekdo ima, in začuti njegovo POSEBNO LEPOTO.


Morda bodo korak bližje k videti in ne samo gledati naredile tudi fotografije posebnih otrok mojega fotoprojekta Posebna lepota/Special Beauty.

(Klik na ime odpre zapis in fotografije.)




















Julijan



sobota, 16. avgust 2014

Prošnja mame otroka s posebnimi potrebami

Če imate možnost spoznati otroka s posebnimi potrebami, ne glejte njegovih omejitev. 
Ne glejte njegovega vozička, njegove cevke za hranjenje ali dihanje, brizg, s katerimi ga hranijo. 
Ne glejte njegovih trzljajev, napadov, njegovega zategnjenega telesa.
Ne glejte ga kot revčka, nesrečneža,
ki se ni uspel roditi normalen.
Ne glejte ga kot ubogega otroka.
Ne glejte ga kot napako narave.


Namesto tega poglejte njegove iskrive oči,
droben iskren smehljaj,
njegov nežen odziv na materin dotik ali glas.
Poglejte njegovo neskončno slo po življenju,
njegovo čudovito sposobnost,
da s pogledom izrazi več kot večina ljudi z usti, polnimi besed.

Ne glejte njegovih posebnih potreb,
ker boste spregledali njegovo posebno lepoto.

Poskusite videti več ...
Poskusite ga gledati tako, kot ga vidim jaz,
njegova mama.

Glejte ga kot čudež življenja.



sreda, 06. avgust 2014

Vmes

Poletje je en tak čuden čas - čas, ko je vse nekaj vmes, ko se pisanje seminarske naloge zavleče v neskončnost, ko sta otroka malo več doma in ko gremo skupaj na dopust. In očitno tudi čas, ko zastane tudi moja pisateljska žilica ;). Še dobro, da je moj zvesti spremljevalec fotoaparat z mano kar precej časa, da ostane vsaj nekaj za spomin.

Je pa res, da sem in še bom nekaj tega poletja in zgodnje jeseni namenila zame zelo pomembnemu projektu (več na moji dokaj novi spletni strani Prav posebno, vabljeni tudi na stran na FB). Ko sem bolj s srcem kot glavo začenjala celotno stvar, se nisem zavedala, kakšne posledice me čakajo. Življenjska moč, lepota in milina posebnih portretirancev me enostavno ne pustijo ravnodušne. Vsako tako srečanje, ki tekom fotografiranja preraste v sproščen klepet z zelo pomembnimi življenjskimi temami, mi daje vedno znova vedeti, kako pomemben dar je v resnici življenje. Družine otrok s posebnimi potrebami so res nekaj posebnega. Tudi mi smo ena izmed njih, pa vendar je vsaka posebna na čisto svoj način. Vsem pa je skupno eno - zavedanje pomena drobnih stvari.

Sem se razpisala ... Pravzaprav sem nameravala govoriti o našem dopustu in kako je, če gre na dopust družina s posebnim otrokom. Bom raje drugič :). Bodo danes o tej temi raje govorile fotografije (postavitev nima nobenega smisla, ampak malo se pa le vidi, da smo se imeli res lepo).


 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 






četrtek, 19. junij 2014

Zakaj je včasih bolje na glas vprašati kot se tiho spraševati

To, da sem mamica otroka s posebnimi potrebami, verjetno ve vsak v moji bližnji okolici. Imeti gibalno in še kako drugače oviranega otroka je pač dejstvo, ki se ga ne da skriti, če nisi ravno zaprt med štiri stene svojega stanovanja.

Vendar to, da ljudje vedo za nas, še ne pomeni, da poznajo zgodbo, ki stoji za tem. Predvidevam, da jih kar veliko verjetno misli, kakšni ubožčki smo, kako grozna huda stvar se nam je zgodila in, oh, joj, ubogi fant!, le kaj je z njim narobe, da je takšen, kot je. Domišljija v naših glavah dostikrat stopnjuje dramatičnost same resničnosti.

Sama poskušam čim manj razmišljati o tem, kaj si mislijo drugi, vendar so situacije, ko se vedno znova vrtim v tem krogu. Naprimer takrat, ko gremo jest kam drugam, ker se nam pač ne da kuhati doma. Ker je Julijan hranjen po gastrostomi s posebno ketogeno dieto, ki zahteva specifičen urnik hranjenja, natančno pripravo vnaprej in je nikakor ni mogoče naročiti v restavraciji, hrane zanj nikoli ne naročamo. Na zunaj verjetno izgledamo kot največji sebičneži, ko se sami mastimo s polnimi krožniki hrane pred sabo, naš mali junak pa tiho in mirno sedi v svojem vozičku. Takrat bi rada na ves glas povedala vsej restavraciji, da bi našemu fantu z velikim veseljem dala stran tri četrtine svojega obeda, če bi le lahko. Ne gre za to, da mu ne želim privoščiti, ne smem mu.

Ali pa morda takrat (to se sicer hvalabogu dogaja čedalje bolj redko), ko smo pri zdravnici ob določenih težavah sprejeti takoj, ker se je Julijanu ob navadnih virozah dostikrat pojavila huda dihalna stiska. Nisem pristaš preskakovanja vrste, ampak ko veš, da lahko tvojega otroka navadna viroza pripelje v bolnišnico (kjer je v 95 % primerov priklopljen na kisik), kjer si že tako ali tako preživel zadnjega pol leta, želiš čas, ki bi ga preživel v čakalnici, polni morebitnih novih okužb, zminimalizirati, kolikor se le da.

Nisem prepričana, ampak mislim pa si, da takrat zunanji opazovalec na nas ne gleda z neko blazno naklonjenostjo. In tega ne morem zameriti, saj ne pozna celotne zgodbe. Čisto mogoče pa je, da je vse skupaj samo posledica moje bujne domišljije.

Ko je bil Julijan star kakšna 3 leta, smo se čisto slučajno v pogovoru s sosedi zapletli v malo daljši pogovor od tistih običajnih vsakodnevnih fraz. Pogovor je nanesel tudi na Julijana in zdelo se mi je fino, da lahko razjasnim vsa vprašanja in domneve. Saj veste, kako je ponavadi - en reče nekaj, drugi povzame malo drugače, na koncu pa pride ven čisto tretja zgodba, ki z originalno nima nobene veze. Direkten pogovor je najboljši način, da se temu izogneš. Je pa tako, da sama ne nameravam hoditi od človeka do človeka in mu razlagati svojo zgodbo (za te namene imam blog :)).

Veste, če se sprašujete, kako je živeti z otrokom s posebnimi potrebami, le pristopite do njegove mamice ali očka. Če pristopite na primernem mestu na nevsiljiv način, boste zagotovo dobili kak odgovor. Verjemite mi, ne grizemo. Pravzaprav smo še veseli, da nas želite vključiti v svojo družbo. Morda komu to tudi ne ustreza, ampak sama sem najbolj vesela odprtih vprašanj. Žal se nam, odraslim, zaradi priučenega občutka vljudnosti dostikrat zdi, da s tem posegamo v intimo. Otroci tega občutka še nimajo. Ponavadi so prvi, ki pristopijo do mene in me povprašajo, kaj je z Julijanom. In jaz sem neskončno vesela, da jim lahko razložim, da jim lahko pokažem, da drugačnost ni noben bav-bav, da je tudi moj otrok del življenja. Meni se življenje, ki ga živimo, ne zdi tako zelo drugačno od življenja vseh ostalih. So malenkosti, ki pridejo v paketu s posebnostjo, ampak načeloma smo vsi živa bitja z rokami, nogami, očmi in drugimi deli, ki nas vse skupaj uvrščajo v človeško vrsto.

Marsikak stereotip se razbije, ko pobližje spoznaš osebo, ki jo prej (hote ali nehote) označuješ. Pa naj gre da delavca iz "bivše Juge", ki dela pod neprimerno slabšimi pogoji in za bistveno nižje plačilo kot ti, da bi preskrbel svojo družino, ali pa za pretepaškega mulca, ki je svoj način komuniciranja žal pobral od svojih staršev. Mi, ki imamo otroke ali odrasle s posebnimi potrebami, se dostikrat soočamo s pomilovalnim mnenjem, češ kako ubogi da smo, da zdaj pa naše življenje nima več kaj veliko smisla, da smo verjetno omejeni samo na svoj mali svet in si zelo težko privoščimo kaj zabave. Le kako bi lahko uživali v življenju, če pa nas je zadela taka tragedija?

Sama resnično upam, da ljudem, s katerimi imam priložnost govoriti ali na kakršen koli način stopiti v stik, ne dajem takega občutka. Moje (naše) življenje je daleč od tega. V njem je mnogo več veselja, smisla in sreče kot pred Julijanom. Res je, da so določene omejitve, ker Julijan pač ne hodi, ne govori in je popolnoma odvisen od nas, ampak znotraj teh meja je moj svet neskončen. Zmoremo veliko več, kot je morda videti na prvi pogled. Pa nismo popolna družina, daleč od tega - ampak katera družina pa je? Hočem povedati, da nismo tako zelo drugačni od vas.

Če boste kdaj pristopili do kakega očka ali mamice, ki ima prav tako otroka s posebnimi potrebami, boste to tudi sami ugotovili. Izvedeli boste, zakaj ga ne hranijo po žlički, kakšno funkcijo opravlja tista tubica na otrokovem vratu, da njegove skoraj zaprte oči še ne pomenijo, da spi, ampak pravzaprav zelo zbrano posluša. Ugotovili boste, zakaj so fizioterapije in ostale terapevtske obravnave za naše otroke tako pomembne, čeprav obstaja velika verjetnost, da nikoli ne bodo hodili. Pa tudi to, da tudi mi hodimo na izlete, da se družimo, da obstaja več možnosti za ključitev otroka s pp v družbo (ne samo zavod s celodnevno oskrbo) in da naš svet ni tako žalosten, da bi se pozabili smejati.

ponedeljek, 02. junij 2014

Vesele nogice tečejo

Letos sem se prvič udeležila DM-ove prireditve Tek za ženske. Podpiram idejo, da se en dan v letu zberejo ženske iz cele Slovenije in pokažejo sebi in drugim, da zmorejo. Hkrati pa meni taka vrsta teka ne ustreza. Sama raje tečem na malo manj množičnih tekaških prireditvah, kjer ima tekač res možnost teči brez skrbi, da bi koga pohodil ali gledal na vsak svoj korak. Rada tečem tako, da mi med tekom ni treba pretirano razmišljati. Takrat dam misli na odklop in samo uživam. V takšni gneči, ki je ponavadi na DM-ovem teku (kar je sicer pohvalno, saj prireditev združi ogromno količino ljudi z namenom, da se rekreirajo), je kaj takega praktično nemogoče.

Poleg tega dejstva se za ta tek nisem odločila tudi zaradi tega, ker me je dan zatem (včeraj) čakal prelep polmaraton v Logarski dolini. Trasa je prekrasna, teka po asfaltu je le za vzorec, ostalo so gozdne poti. To ni tek za rekorde, to je tek za užitek. Polmaratonci smo tekli dva kroga in v drugem krogu sem praktično celo traso tekla sama. Skratka, nobene gneče, čisti užitek.

Kaj sem potem sploh delala na DM-ovi prireditvi? :)

Bila sem prav posebna spremljevalka. Na tek nisem šla sama, šla sva z Julijanom in se pridružila še šestim izjemnim mamam otrok s posebnimi potrebami, ki so s svojimi malčki in mladostniki tekle na Oskarjevem teku. Vse mame smo del društva Vesele nogice, ki se že nekaj let trudi za povečanje terapevtskih obravnav za otroke s posebnimi potrebami (predvsem s cerebralno paralizo). S klikom na tale link tu si lahko pogledate predloge za spremembe in oddate svoj glas. (Vzame vam največ 1 minuto ;).)

Z Julijanom sva dopoldne v avto naložila tekaški voziček Benecykl in se odpravila proti Ljubljani. Naš fantič je bil izredno dobre volje, bolj sva se bližala prireditvenemu prostoru, bolj so njegovi nasmehi rastli. Meni je bilo sicer za odtenek preglasno, ampak Julijanu sta se ves "šunder" in glasba zelo dopadla.

Pred začetkom smo se vsi starši, naši posebni otroci in njihovi posebni bratci in sestrice srečali. Mamice smo oblekle majice društva, mali tekmovalci pa tekmovalne majice, ki so jih dobili v prijavnem paketu. Čas do štarta (tekli smo z zadnjo skupino najstarejših otrok) je minil zelo hitro, saj staršem zaradi mnogih skupnih točk enostavno ne zmanjka tem za pogovor.

Pred samim štartom smo se postavili na rep zadnje skupine. Našo skupino je pač težko spregledati in kar nekaj fantov je radovedno prišlo pozdravit naše otroke. Krasen občutek je, ko veš, da lahko s svojimi odgovori potešiš otroško radovednost in hkrati narediš ogromno za pozitivno sprejemanje oseb s posebnimi potrebami v družbi. Tisti trije mladi fantiči, ki jim vprašanj glede naših posebnežev kar ni zmanjkalo, tisti fantje so mi dali svetlo upanje na prihodnost. Takšni nadobudneži bodo nekoč zrasli v odgovorne odrasle, ki problemov ne bodo ignorirali, ampak jih bodo sprejeli kot del življenja in se poskušali od njih čimveč naučiti. Mogoče zvenim naivno, ampak jaz verjamem, da bodo nekoč naši otroci enakovreden del družbe. Morda mladi potrebujejo samo malo več stika z našimi posebneži, da vidijo življenje z drugačne perspektive.

Sam tek je bil kratek. Pravzaprav je bil bolj sprehod. Gledano z vidika športne uspešnosti nismo dosegli nobenega bistvenega rezultata, je bil pa naš uspeh po mojem mnenju eden največjih na tej prireditvi. Pokazali smo našim posebnim otrokom, nam samim in tudi širši javnosti, da so tudi oni lahko del običajnega življenja, celo športnega življenja, če že hočete. Njihove noge ne zmorejo kaj dosti, če sploh - zato pa imajo mame in očete, da jim jih posodijo če je treba. In tudi pomagajo postavit kakšen rekord, ki v očeh zunanjega opazovalca ne pomeni veliko, za nas pa ogromno.
Medalje smo pa dobili čisto vsi, tako naši posebni tekmovalci, kot njihove mamice.
Anita

Julijan
Matej
Tia
Timotej
Vita
Živa
Bravo, mali junaki!

sreda, 28. maj 2014

Odločitev za nosečnost po rojstvu otroka s posebnimi potrebami

Mogoče bo tale sestavek prav prišel kakemu staršu, ki koleba med tem, ali se odločiti še za kakšnega otroka ali ne ...

Ko se je rodil Julijan, sem kmalu po postavljeni diagnozi želela čimprej zanositi. Želela sem popraviti vse, kar je šlo prvič narobe, želela sem zapolniti tisti obutek, da nisem dovolj dobra mama, ker se mi je rodil otrok, ki po merilih današnje družbe ni popoln. To željo je po kakem mesecu napornih dni in noči, polnih črpanja mleka, hranjenja, lovljenja zadostne teže, nege, fizioterapij, nadomestilo čisto drugačno razmišljanje - misli o še kakem otroku sem postavila čisto na stranski tir. Čeprav sem si pred in med prvo nosečnostjo želela velike družine, ker tudi sama izhajam iz nje, mi je kar naenkrat postal en otrok čisto dovolj.

Otroci s posebnimi potrebami potrebujejo več nege, kot jo potrebuje običajni otrok. Mama ni samo mama, je tudi medicinska sestra, fizioterapevtka, delovna terapevtka, logopedinja, negovalka, dietetičarka, specialistka za področja, ki se dotikajo njenega otroka, voznica, zagovornica, uradnica ... Dostikrat se zgodi, da je njena funkcija mame, ki bi mogla biti na prvem mestu, porinjena nekam v ozadje. Ravno zaradi tega je dosti staršev, ki imajo otroke s posebnimi potrebami, skeptičnih, ali se sploh odločiti še za kakega. Še bolj kot starši so lahko skeptični zunanji opazovalci, ki niso nikoli imeli resnega stika z ljudmi s posebnimi potrebami. Lahko potrdim iz osebne izkušnje.
 Ko sem bila nekje na začetku druge nosečnosti, ravno toliko, da se trebuščka še ni videlo, je prišel k nam na dom neki gospod izvajat anketo za statistični urad. Ob pogovoru smo prišli tudi na temo otrok in ker je opazil, da je Julijan otrok s posebnimi potrebami, je "modro" pripomnil, da tako ali tako verjetno ne bova več imela otrok. Kot da je to popolnoma normalna in logična stvar, da se takrat avtomatično zapre vsaka želja po še kakem potomstvu. Še več, iz njegovih ust je zvenelo (ne vem, ali so nekaj zraven k takemu doživljanju dodali tudi nosečniški hormoni; ampak če bi bilo to res, ne bi imel tudi moj mož takega grenkega priokusa), kot da je odločitev za še enega otroka po taki situaciji popolnoma neumna. Danes mi je žal, da takrat nisem rekla ničesar - ampak enostavno sem ostala brez besed.

Z možem sva se za drugega otroka odločila popolnoma razumsko. To ni bila spontana odločitev ali spodrsljaj, kot bi morda kdo mislil. Ko je bil Julijan star leto in pol in ko smo se dodobra navadili eden na drugega in se preselili v večje stanovanje bistveno bližje mojim in moževim domačim, je začela počasi v meni tleti želja po še enem otročiču. Tokrat drugačna kot takoj po porodu. Zdaj se ni šlo več za popravljanje napak, ampak enostavno za to, da bi bilo lepo imeti v naši mali družinici še eno bitje, s katerim bi si lahko delili ljubezen. Nisva želela čakati predolgo, ker je Julijan postajal vedno večji in težji, hkrati pa sem želela, da razlika v letih med otrokoma ne bi bila prevelika.

V roku dveh mesecev od najine skupne odločitve je bil nosečniški test pozitiven. Novico sva želela čimdlje zadržati zase, vsaj do konca prvega trimesečja, kar nama je tudi uspelo. V tistem času smo imeli z Julijanom tudi preiskave pri genetiku, ki niso pokazale nobenih posebnosti, nevrolog pa je podal svoje mnenje, da gre pri Julijanovem stanju za sum na kongenitalno okužbo s citomegalovirusom (CMV-okužba v zgodnji nosečnosti). To dejstvo ne spremeni Julijanove diagnoze, spremeni pa se možnost, da bi bila njegova malformacija genske narave. In to staršem, ki si želijo še kakega otroka, pomeni zelo, zelo veliko. Strah, da bi se ista ali podobna stvar ponovila, se zmanjša. Z vsakim UZ-pregledom se je ta strah manjšal.
Pregled nuhalne svetline je opravila izredno prijazna dr. Sonja Levak Hozjan, ki je pri svojem delu že naletela na primere z DWS (Dandy-Walker sindrom). Pri malem bitjecu, ki je kot drugo rastlo pod mojim srcem, ni našla popolnoma nobenih posebnosti, mali migetalček je bil zdrav, živahen in ni pustil pokukati med noge. Mojo drugo nosečnost je vodila dr. Korana Kuštrin, ki sem si jo izbrala po selitvi v celjski konec. Zakaj obe poimensko navajam? Ker si obe zaslužita pohvalo, predvsem dr. Kuštrin, ki me je s svojim pozitivnim, strokovnim vodenjem več kot prijetno presenetila. S svojim ravnanjem je bistveno pripomogla k mirnemu doživljanju nosečnosti in uživanju v njej. Poleg morfologije, ki jo je opravila sama, nas je napotila (za vsak slučaj) tudi v ljubljansko ambulanto za patološko nosečnost, kjer je primarij dr. Cerar samo še potrdil, da je z malim otročičem vse v popolnoma najlepšem redu. (Hkrati je na istem mestu izjavil, da tudi, če bi bilo opaziti karkoli, kar bi kazalo na DWS, bi sam izredno težko svetoval, kaj narediti, saj se variacije DWS-ja med seboj tako razlikujejo, da ne moreš vnaprej predvideti izida. Čisto mogoče je, da otrok z DWS normalno funkcionira, če deformacija možgan ni tako huda, kot je pri Julijanu.)

Kakorkoli že, globoko v sebi sem čutila, da bo tokrat vse v redu. Moja druga nosečnost je bila izredno lepo doživeta. Fizično sem se počutila odlično, čisto normalno sem počela vse, kar sem počela prej (razen teka, ker sem se izredno hitro zadihala). Tudi Julijana sem nosila, ga vozila na sprehode, in to tudi zadnje dneve nosečnosti ... V začetku avgusta, en mesec in pol pred PDP, sem dve noči celo preležala z njim na KOOKIT-u (Klinični oddelek za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo), ko so mu vstavili gastrostomo in opravili fundoplikacijo. Ostale štiri noči je z njim preživel moj mož, ker moja hrbtenica in visoka nosečnost ne gresta ravno z roko v roki s počivalniki na pediatriji. Sem pa kljub temu vsak dak dan od jutra do večera ostajala z njim na oddelku. Pravzaprav je bilo na pediatriji skoraj bolje kot doma - v tisti peklenski vročini je prav pasalo uživati v prijetni klimi, ki je doma nismo imeli. Pa še porodnišnica je bila precej blizu.
Tri dni pred porodom smo šli še na pregled z Julijanom v Ljubljano, oddelali smo tistih osem ur na pediatriji in ker mi ni bilo dovolj, sem po tem še kako urico, dve zapravila v trgovini za dopolnitev otroške kolekcije ;).

Nosečnost ni bolezen. Če se mama počuti dobro in če upošteva svoje sposobnosti in zmogljivosti, lahko naredi marsikaj. To še posebej velja za mame otrok s posebnimi potrebami.

V začetku druge nosečnosti smo imeli z Julijanom tudi obravnavo na URI Soča. Takrat se je zame tudi prvič odprlo vprašanje Julijanovega varstva. Pravzaprav so bili na Soči prvi, ki so poleg moža izvedeli za mojo nosečnost :). Pri pogovoru s psihologinjo je namreč beseda nanesla tudi na morebitne Julijanove sorojence in ko sva povedala, da že delava na tem, nama je svetovala, da poskušava za Julijana najti primerno dopoldansko oskrbo. Pred tem sem bila trdno prepričana, da bo Julijanu najbolje samo in izključno ob meni. O kakem varstvu zanj nisem želela niti slišati. Počasi sem se začela zavedati, da bo tudi majhno bitje, čigar srček je komaj začel dobro utripati, nekoč potrebovalo pozornost zase. Da ne govorimo o negi in vzgoji in podobnem. Z možem sva začela iskati primerne opcije v naši okolici, saj moji starši zaradi služb nanj ne bi mogli paziti, moževi pa zaradi dela na kmetiji in starosti tudi težko. V Celju sta na voljo dve varianti: razvojni vrtec in dnevni center, za katerega sem izvedela preko naše delovne terapevtke. Čeprav sva sprva navijala za vrtec, sem po ogledu dnevnega centra vedela, da je to pravo mesto za našega fanta. Ne samo da imajo v svoj program vključeno fizioterapijo in da z njimi dela delovna terapevtka, česar vrtec nima, in da so imeli v tistem času zagotovljeno prosto mesto za Julijana - dnevni center me je navdušil s svojo pozitivno atmosfero. Ljubeče okolje začutiš že ob vstopu v stavbo.

Ker nosečnost traja samo 9 mesecev in od tega jih je bilo že več kot tretjina mimo, sva morala pohiteti z oddajo vloge za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, ker sva vedela, da traja kar nekaj mesecev, preden vlogo odobrijo. Odobreno sva dobila v začetku septembra in 10. 9. 2012, natanko deset dni pred Tinkarinim rojstvom, je Julijan začel obiskovati svoj "vrtec". Ravno prav, da sem uredila vse potrebno in še preden sem dobro občutila novonastalo dopoldansko ločenost od njega, je prišla v našo družino nova članica.

Zaradi CR je bilo prvi mesec klasično ravnanje z Julijanom in dvigovanje težkih bremen zame nepriporočljivo. Moj dragi je prvi mesec ostal doma in nase prevzel skrb za Julijana, s tem pa se je med njima okrepila vez. To ne pomeni, da Julijana nisem več cartala, nasprotno - kolikor se spomnim, smo skoraj cel mesec vse proste trenutke izkoristili za to, da si izkažemo nežnost. Moja
največja skrb je postalo to, ali vsakemu otroku namenjam dovolj pozornosti. Najhuje je bilo prvi teden po prihodu domov, ko se nisem mogla znebiti občutka, da takrat, ko se posvečam enemu otroku, zanemarjam drugega. Toliko da nisem začela gledati na uro, koliko minut namenim sinu in koliko hčerki. Pa je tudi ta občutek kmalu minil ...

Svoje odločitve, da Julijana v dopoldanskem času prepustim tudi drugim, nikakor ne obžalujem. Vem, da je Julijan v dnevnem centru izredno zadovoljen in da zanj ljubeče in kvalitetno skrbijo. Hkrati pa sem tako bistveno lažje in bolje poskrbela tudi za novorojenko, ki si moje ljubezni in pozornosti zasluži ravno tako, kot moj mali posebnež. Zdaj, ko sta oba v vrtcu, mi prosti dopoldnevi pomagajo, da ostanem kolikor toliko pri sebi :). In da še kaj naredim zase. Moje življenje se mi ne zdi naporno. Zdi se mi popolnoma normalno.


Odločitev za še enega otroka po tem, ko se nama je rodil Julijan, se vedno bolj in bolj izkazuje za pravilno. Tinkara do svojega bratca pristopa na bistveno bolj zanimive in inovativne načine kot jaz. Objemi, poljubi in božanje so v našem domu stalnica. Vse, kar ima rada, želi deliti tudi z njim - pa naj bo to sladkarija, ki je Julijan zaradi diete izrecno ne sme (in od prvega takega deljenja hrane smo precej bolj pozorni nanjo :)), branje knjigic ali pa igra s pametnim telefonom, ki mu jo približa tako, da sama prime njegovo roko in mu jo premika. "Jujan" (Julijan po njeno) je bila ena njenih prvih besed, prišla je skorajda v kompletu z "mami" in "tati" in "še bi". Najraje mu poje "radi, radi, radi" in ringarajo pleše najraje takrat, ko je z njo v krogu tudi njen bratec.

Ko se gremo gugat, je Tinkara prva, ki potiska gugalnico, na kateri leži Julijan, ko gremo na sprehod, je ona tista, ki hoče potiskati njegov voziček, in ko jo dajemo spat, želi, da v posteljici poleg njene spi tudi njen bratec. Marsikaj je videla pri nama, dosti stvari pa pogrunta čisto sama. Včasih me s svojo nežnostjo in pristopom prav preseneti. Stara je eno leto in osem mesecev, pa je v mnogih pogledih moja učiteljica. Čisto normalno se ji zdi Julijana vključevati v svojo igro, čeprav ima v njej njen bratec le statično vlogo. Vedno najde nov način, kako bi ga vključila.

Kako bo v prihodnosti, ne vem. Svoji hčeri ne želim dati občutka, da MORA poskrbeti za svojega brata, hkrati pa je nekje v meni želja, da ne bi nikoli čutila, da je njen veliki bratec breme. Je samostojno bitje, ki se bo nekoč samo odločalo o svojih dolžnostih. Če bo v njenih tudi Julijan, ne vem. Tega od nje tudi ne smem pričakovati, če bi si še tako želela. Julijan je konec koncev moj otrok, ne njen.

Želim si, da ji nikoli ne bi vzbudila občutka, da si zasluži manj pozornosti od svojega bratca ali da je boljša/slabša od njega.

Ljubezen, ki jo čutim do obeh svojih otrok, je enako močna, čeprav se dostikrat kaže na različne načine. Kot sta si različna oba moja malčka.