nedelja, 23. april 2017

Narastek iz prosene kaše z jabolki in malinovim prelivom

Že kar nekaj časa je minilo od moje zadnje kulinarične objave. Tokrat ne bom predstavila nobene eksotične ali "pazimnasvojopostavo" jedi, ampak čisto preprost narastek iz prosene kaše. Tak narastek, ki poboža dušo in ki paše ob malce bolj oblačnih, hladnih popoldnevih, kot je bil današnji, hkrati pa rahlo utiša slabo vest, ker je v njem namesto navadnega kokosov sladkor (seveda pa lahko uporabite tudi navadnega).


Kaj potrebujete za 5 zelo lačnih oseb (ali pa 10 takih, ki se pripravljajo na poletje)?


NARASTEK
  • 1 liter mleka (ali kombinacija mleka in vode)
  • 250 g prosene kaše
  • ščepec soli
  • pol vanilijevega stroka
  • 70-80 g kokosovega sladkorja
  • 1 velika žlica masla
  • 2 jajci
  • 5-6 srednje velikih jabolk
  • žlička cimeta


MALINOV PRELIV

  • 150 g zamrznjenih malin
  • žlica kokosovega sladkorja


Navodila za pripravo

V vrelo mleko vmešamo proseno kašo, dodamo ščepec soli in jo skupaj z vanilijevim strokom pol ure kuhamo. Še vroči kaši dodamo maslo in sladkor, premešamo in počakamo, da se ohladi.

V tem času olupimo in naribamo jabolka, ki jih posujemo s cimetom. Ko je kaša ohlajena, vanjo vmešamo oba rumenjaka, nato pa čisto narahlo dodamo še sneg iz beljakov.

Polovico pripravljene kaše nadevamo v pekač, nato po njej enakomerno razporedimo naribana jabolka ter jih prekrijemo s preostalo polovico pripravljene zmesi. Narastek se bo grel v pečici približno pol ure na 175° C.


Medtem ko se narastek peče, pripravimo malinov preliv - zamrznjenim malinam dodamo kokosov (ali navadni) sladkor in jih prevrejemo.


Narastek iz prosene kaše tekne tako topel kot hladen - če seveda počaka tako dolgo 😊. Pa dober tek!

 

petek, 31. marec 2017

Poln voziček plenic za odrasle

Danes dopoldne sem potiskala velik nakupovalni voziček do avta. Nič čudnega, večina mam to počne. In če povem, da je bil voziček poln plenic, to spet ni nič novega. Pa vendar je ... Pleničke, ki sem jih skupaj z vozičkom potiskala proti avtomobilu, so posebne pleničke za našega posebnega fanta. Njihov obseg je takšen, da bi jih lahko brez težav nosila tudi jaz. Prvič v življenju sem pred seboj potiskala voziček s plenicami za odrasle. Ob tem sem nehote začela razmišljati, koliko stvari se je spremenilo v teh šestih, skoraj sedmih letih in kako zelo sem se spremenila tudi sama.


Šest let nazaj sem bila sveža mami, v mojem naročju se je večino časa cartal takrat skoraj enoletni Julijan. Čeprav sem seveda vedela, da je najin najstarejši sinko en poseben fant (kup papirjev z diagnozami je bil eden neizpodbitnih dokazov), nisem čisto prepričana, da sem se takrat zavedala pomena njegove drugačnosti in vsega kar spada zraven v celoti. Pravzaprav - vem, da se je nisem zavedala, nisem se je zavedala ne jaz niti moj mož, drugače verjetno ne bi kupila stanovanja brez dvigala v drugem nadstropju.

Julijan je bil pač kot vsi dojenčki, kar se tiče pripomočkov. Vozil se je s čisto običajnim vozičkom, ki sva si ga pač takrat lahko privoščila za ta denar in v katerem se še zdaj vozi (čeprav čedalje manj) naš najmlajši. V avtu se je vozil v čisto običajni lupinici, ki sva jo dobila v kompletu z vozičkom, nosil je čisto običajna oblačila in na ritki je imel čisto običajne pleničke, take, ki jih dobiš povsod. Jedel je, čeprav bolj slabo in z veliko bruhanja, iz običajnih skodelic po običajni poti - z žličko skozi usta. Z izjemo njegovega velikega razvojnega zaostanka in tistih dveh zdravil, ki ju je dobival, je bil dojenček kot vsi, najbolj srečen takrat, ko je bil v mojem naročju.

Danes je precej drugače. Niti slučajno se ga ne da ne fizično ne razumsko enačiti z njegovimi vrstniki. Ti so svoje vozičke pustili za sabo najkasneje pet let nazaj, pleničke kakšen od njih morda malce bolj pozno, ampak vsekakor se lahko strinjamo, da so šestletniki (oz. skoraj sedemletniki) s plenicami tako redki kot sneg zadnje dneve pri nas. Vsekakor pa njihovim mamam po plenice ni treba v specializirane trgovine z naročilnico v roki, če jih morda še potrebujejo.Šest let nazaj v moji glavi ni bilo prostora za misel, da bom nekoč (pri skoraj tridesetih) s polnim vozičkom plenic za odrasle korakala proti avtomobilu. Takrat sem živela z danes na jutri, ker je bil - in to vidim šele zdaj - to moj način preživetja, edini način, da si olajšam ranjeno in zlomljeno srce, ker moj otrok ni tak, kot so vsi ostali.

Šest let nazaj sem pri skoraj vsaki žlički hrane, ki sem mu jo poskušala spraviti v usta, molila, da bi vsebina na njej ostala v Julijanovem želodčku. Obroki, pri katerih ni bruhal, so bili izjemno redki in če mi je že uspelo sprazniti skoraj cel lonček, je bila skoraj zagotovo tista predzadnja žlička kriva, da je šel najmanj polurni trud v nič. Ko tole pišem in si v mislih vrtim svoje življenje pred šestimi leti, opažam, da je večino mojega takratnega življenja in dni predstavljala hrana. In bruhanje. In hrana. Ali je dovolj pojedel? Ali je dovolj popil? Živo se spominjam tistega vedno prisotnega strahu pred vsakim obrokom in občutka zmagoslavja, ko mu je uspelo celoten obrok obdržati v sebi. Ali ko sem mu uspela dozirat zdravilo, ne da bi ga zbudila.

Takrat gastrostome še ni bilo na mojem seznamu, niti nisem vedela, da kaj takega obstaja. Na neonatalnem oddelku in še prej, na EINT, sem sicer že videla nazogastrične sonde, ampak kaj takega, kot je luknjica direkt v želodček in brizga, s katero se hrani otroka ... Na-a, česa takega si niti predstavljati nisem mogla, kaj šele, da bi to sprejela kot nekaj dobrega za našo družino. Zdaj, šest let kasneje in po štirih letih in pol uporabe gastrostome, lahko 23-letni sebi rečem le: "Ne veš, kaj si zamujala!" Tistemu, ki hranjenja preko g-stome ne pozna, se celotna zadeva skoraj zagotovo zdi ogabna, ko jo vidi prvič ali drugič ali sedmič. Vem, da se mu, ker se je tudi meni, preden nam je (in najpomembneje, Julijanu je) izjemno izboljšala življenje. Zdaj bruhanja po vsakem obroku ni več na seznamu, tudi skrbi zaradi premalo tekočine ali hrane ne. Dajanje zdravil je milina, čeprav jih je v primerjavi s tistima dvema pred šestimi leti zdaj precej več (pravzaprav imamo cel predal, namenjen samo Julijanovim vsakodnevnim in občasnim zdravilom).

Šest let nazaj je mnogo stvari izgledalo drugače. Bila sem mama enemu otroku. In ta otrok je bil ves čas moj, njegova sem bila 24 ur na dan (če ne štejem obiskov stranišč in časa za najnujnejše osebne potrebe). Vsak dan.

Takle čas sva se vsaj dvakrat tedensko sprehodila peš iz Šiške do ljubljanske pediatrije, kjer je Julijan obiskoval nevrofizioterapijo - ponavadi je tam od vsega hudega kar zaspal, s fizioterapevtko pa sva večino ure porabili za to, da sva ga skušali zbuditi. Nazaj grede sva se ponavadi ustavila v Nami v petem nadstropju, kjer sem ga podojila, in potem sva odšla nazaj domov. Prav s toplino v srcu se spominjam tistih najinih sprehodov, spominjam pa se tudi tega, kako topla so bila včasih moja lica od zadrege zaradi Julijanovega joka in moje nemoči, ker ga nisem uspela potolažit. Mehka nosilka, ki je bila vedno pospravljena pod vozičkom ali v previjalni torbi, nama je dostikrat olajšala zadeve in skrila dojenje med hojo pred radovednimi pogledi. In bila sva skupaj, srček ob srcu, blagodejna tišina brez besed.

Danes naši sprehodi niti slučajno ne izgledajo tako mirno. Če že grem sama z vsemi tremi ... Ne, ponavadi ne grem sama :). Najmlajši niti slučajno ne zdrži v nosilki in ker ga je povsod polno, najraje ob cesti, težko koordiniram Julijanov težki voziček in Aleksovo radovedno raziskovanje. Tinkara je sicer v fazi, ko gre zelo rada na sprehod, jo je pa tu in tam še potrebno malce motivirati ali vsaj zamotiti s kakšno tematiko, da pozabi, kako zeloooo težke so postale njene noge tistih 100 metrov, ki smo jih prehodili od hiše. Tako da po novem s selitvijo v naravo uživamo v martinčkanju pred ali v naši hišici. Odpremo velika vrata in pustimo svežemu zraku, da nas zajame. Za skupne sprehode pa zaenkrat potrebujemo še glavo družine. Ko bomo najmlajšega navadili na varnost v cestnem prometu, bom pa lažje šla tudi sama. Zaenkrat imam dovolj dela že s tem, da najmlajša dva spravljam dol z jedilne mize.



In če sem bila šest let nazaj mama samo enemu, sem zdaj mama trem. Moja pozornost je razpršena na vse konce; želena/zahtevana je povsod, hkrati pa je ni nikjer dovolj. Dan je prekratek in mene je premalo, da bi bila 24 ur na dan na voljo vsakemu. Za razliko od prav posebne mame pred šestimi leti si zdaj brez slabe vesti vzamem čas tudi zase. Če je bila takrat skrb za Julijana bolj ali manj na meni (v veliki meri tudi zato, ker sem jaz tako hotela in nisem dovolj zaupala drugim), so zdaj vsi trije najina skrb. Dobro, še vedno je večji delež skrbi za otroke na moji strani, konec koncev sem doma in lažje uredim določene stvari, hkrati pa tudi želim, da se moj mož varno vrne iz službe in ne vozi nenaspan, ampak vsekakor pa ne skrbim zanje samo jaz. Moj mož je že večkrat dokazal, da jih čisto brez problema uredi in nahrani sam, četudi sem cel dan odsotna. Dobro, res niso imeli gurmanskih kosil in kaka ritka je morda rabila malenkost dlje, da je bila previta, zgodilo se je tudi, da je kak otrok omagal kar na tleh, preden ga je uspel spravit v posteljo ... Ampak grem stavit, da so se imeli odlično vsi skupaj. (No, razen moža ;).)

Precej stvari se je spremenilo v šestih letih, najbolj pa sem se spremenila jaz sama. Če sem kot mlada triindvajsetletna mamica nekje globoko v sebi še zmeraj upala/želela, da bo moj otrok takšen kot vsi ostali, sem danes globoko hvaležna, da ni. Resnično hvaležna, da si je ta zlati, sončni, posebni otrok izbral prav mene za svojo mamo. Brez njega in njegove drugačnosti ne bi bilo mene, prav posebne mame. Ne bi bilo nas, ne takšnih, kot smo. Neka druga mama bi vozila voziček, poln plenic za odrasle, jaz pa bi jo samo od daleč opazovala, nevedoč, da je tista njena pot od trgovine do avta - na videz nezahtevna in dolga le nekaj deset metrov - v resnici polna dogodivščin in sega globoko v njeno bistvo.


četrtek, 23. februar 2017

Nasvidenje, Vojnik!

Pred dobrim mesecem dni sem še zadnjič s pogledom pobožala porisane stene našega malega stanovanja, zadnjič zaklenila vhodna vrata in se za nekaj par tednov začasno naselila (s svojimi najdražjimi, seveda) pri mojih starših. Skoraj pet let in pol je bilo teh natrpanih 53 kvadratov bivalne površine naše zatočišče. Najino prvo lastno stanovanje ... Kako ponosno sva takrat prvič odklenila vrata v drugem nadstropju. Vse se nama je zdelo tako ogromno, svetlo, novo.

Takrat, ko sva se odločila za nakup stanovanja, nisva ravno razmišljala vnaprej, če se lahko tako izrazim. Dovolj sva imela majhnega, temnega in prepišnega najemniškega stanovanja v Kosezah in plačevanja dokaj visoke najemnine, ko pa bi vendar lahko ta denar, namenjen stanodajalcu, nekoč odplačal najino stanovanje.

Ko se je pojavila priložnost in je sorodnik prodajal stanovanje v bližini najinih rojstnih krajev (pa vseeno dovolj stran, da domači niso mogli ravno v copatah na obisk), sva jo pograbila z obema rokama. Ljubljani sva pomahala v slovo (moj dragi to verjetno še zdaj vsakodnevno obžaluje, ko se vozi na delo) in se s polno prikolico in polno glavo pričakovanj preselila v Vojnik. V tistem času, ko je potekala prenova stanovanja, sva z Julijanom tudi prvič od znotraj spoznala prostore celjske pediatrije, ki nas je kasneje še večkrat gostila (pravzaprav dovolj pogosto, da me je kakšna medicinska sestra kdaj pozdravila tudi na celjskih ulicah, sama pa sem medtem razmišljala, le od kod jo poznam). Najino novo stanovanje se mi je zdelo tako veliko in svetlo, tako lepo, vse je dišalo po svežem. Julijan je bil še dovolj majhen, da me vsakodnevna nošnja v drugo nadstropje ni motila - njegovih 8 kilogramov pri enem letu sem brez težav nosila gor in dol tudi večkrat dnevno, če je bilo potrebno.

Vendar pa se stvari spreminjajo. Julijan je rastel, naraščala je njegova teža, hkrati pa je rasla tudi teža pripomočkov, potrebnih za vsakodnevno kolikor toliko kvalitetno življenje. Nekaj mesecev pred drugim rojstnim dnem je dobil svoj prvi počivalnik (nekakšen voziček za otroke s posebnimi potrebami), ki je sam zase tehtal 17 kg. Če sva želela, da sedi udobno, sva bila primorana njegov počivalnik nositi v stanovanje in nazaj dol, če smo želeli na kak sprehod. Ko je začel obiskovati dnevni center v Celju, je to postala vsakodnevna praksa - mož je zjutraj nesel voziček v avto, naložil Julijana in ga odpeljal v dnevno varstvo, zgodaj popoldne pa sem vse to v obratnem vrstnem redu ponovila sama. Dan za dnem.

Julijanova teža je počasi rasla, že pred njegovim vstopom v dnevni center pa je drugič v mojem življenju zrasel tudi moj trebušček. Julijan je imel takrat malo manj kot 15 kilogramov in do zadnjih 2 tednov nosečnosti (ko je moj dragi stisnil zobe in delal od doma) sem ga nosila po vseh tistih stopnicah gor v stanovanje. Nošnjo vozička sem slabe tri mesece pred PDP opustila in sva se do takrat, ko je Janez prišel domov iz službe, pač enostavno cartala na kavču. Podobno rutino smo imeli tudi prvih nekaj mesecev po rojstvu Tinkare, ko sem izmenično nosila otroka gor (odvisno od tega, kdo je bolj glasno jokal), voziček pa puščala v prtljažniku do moževega prihoda. Ko sem se čutila dovolj močno za to dodatno breme, je tudi voziček začel romati z nami v stanovanje, saj je bil poleg naročja edini, ki je Julijanu kolikor toliko onemogočal zategovanje (sicer je na naročilnico dobil tudi posebej zanj izdelan stol, vendar pa je ta po slabih par mesecih uporabe zaradi Julijanovih spazmov odpovedal sodelovanje - kakršne koli podobne zadeve bi zagotovo prav tako izdihnile v roku pol leta, ker enostavno niso primerne za velike sile, ki nastajajo ob takšnem uporu telesa, če pa so, pa otroku ne nudijo dovolj opore).


Trebušček je potem zrasel še tretjič, ampak sem se morala žal tik pred začetkom drugega trimesečja posloviti od njega, in še četrtič. Takrat je bilo na nek način lažje, čeprav je bil Julijan težji (njegova teža je v moji zadnji nosečnosti znašala okolo 20 kg), saj nam je končno pripadal nov počivalnik. Novega smo tako puščali v dnevnem centru in ga jemali s seboj le ta vikende, starega pa smo kljub temu, da ga je Julijan že konkretno prerasel, zasilno uporabljali v stanovanju. Do našega tretjega otročiča sem se že navadila teh vsakodnevnih nošenj in preskakovanja stopnic gor in dol, gor in dol. Čeprav je bil Julijan konkretno težji kot takrat, ko smo se vselili, je očitno skupaj z njim rasla tudi moja moč. Je pa odklepanje zunanjih vhodnih in notranjih vhodnih vrat postajalo iz leta v leto bolj neprijetno - predstavljajte si držati 20 kg teže (ki ti ne more pomagati s tem, da bi se ti oprijela, kvečjemu ti vse skupaj oteži, ko se zateguje vznak) v eni roki, v drugi pa polno vrečk (ja, ne bi bilo treba ;) - lahko bi preprosto šla enkrat več po stopnicah, ampak se mi enostavno ni dalo) in ključ, ki ti iz rok najraje pade takrat, ko je to najmanj potrebno. Z rojstvom zadnjega se sicer ni nič kaj bistveno spremenilo, le eden od fantov je zmeraj imel družbo, medtem ko sem drugega nosila gor.

Ta vsakodnevna nošnja je bila vsekakor eden od razlogov, da najinemu stanovanju pomahava v slovo. Drugi je bil ta, da nam je v njem enostavno postalo pretesno. In čeprav sem oboževala stiskanje vseh nas petih na zakonski postelji dimenzij 160x200 (ker so - če ne drugače - vsaj proti jutru vsi pristali v njej), je to pomenilo tudi, da bo eden od otrok slej ko prej ponoči zbudil drugega in da se bo tisti, ki skrbi za kruh družine, po ta kruh vozil nenaspan dobrih 70 km stran.

Stanovanje, ki se je zdelo več kot veliko, ko smo bili samo trije, je postalo z rojstvom najmlajšega kar precej utesnjeno. In natrpano. Ni minil dan, da se ne bi spotikali čez igrače ali nepospravljene čevlje in copate (pa tudi pospravljene, konec koncev ni bilo ne vem koliko prostora, kamor bi jih lahko zložili). Poleti je bilo malo lažje, saj smo oblačila sušili na balkonu, v hladnejših mesecih pa sem stojalo za sušenje umikala od hladilnika in nazaj, če me je popadla lakota. Stojalo je bil naš rasztavni eksponat, razstava je potekala nekje od sredine oktobra do sredine aprila, le redkokdaj smo jo umaknili (pri treh otrocih nikoli ne zmanjka novih oblačil, ki bi jih bilo potrebno oprati), če so se najavili obiski, je začasno dobila mesto v spalnici.

Vsekakor nam ni manjkalo intime - še posebej ne po tem, ko je najini tasrednji nekje vmes uspelo založiti ključ od stranišča. Saj smo ga potem tudi našli, ampak je imel veliko nagnjenje k izgubljanju ;), kar je pomenilo, da si žal verjetno nikoli ne bova mogla zares privoščiti dobrega čtiva tam, kamor se še cesar odpravi peš. Revija Življenje in tehnika je tako po par mesecev skupaj ostajala na pralnem stroju in nudila možnost izposoje vsem obiskom, ki jih je morebiti pritisnilo na najnujnejšo potrebo.

Stanovanje že lep čas ni bilo več sveže in brezhibno. Tinkara se je namesto po listih učila risati po stenah in čeprav sem bila precej jezna, ko sem ob pisalni mizi zagledala prvo kraco v obliki okroglga krompirja s cimami, je hkrati v meni žarel ponos, ker je moja hči prvič v življenju nekaj narisala (in je bilo vsaj na daleč podobno neki obliki). Kasneje se je tej kraci pridružil še Olaf, v spalnici pa je pol stene ob postelji posvetila freski, imenovani Naša družina (in prav zares je narisala v obliki glavonožcev vse nas, še Aleksa v trebuščku). Stene so dostikrat opravljale tudi funkcijo preverjanja, ali barvica/flumaster/voščenka res deluje, hkrati so bile priročno mesto za vse nalepke, ki sem jih kupila z namenom, da bodo pristale na tabli opravil kot nagrada za vsako opravljeno delo - tabela je je po manj kot dveh dnevih zaključila svoje poslanstvo, ker je nekdo (pod budnim očesom mojega moža, medtem ko me samo par ur ni bilo doma) zapolnil do zadnjega čisto vse kvadratke z nalepkami v obliki rožic in cvetlic. Stene so tudi pričale o premnogih obedih, ki smo jih imeli (nekaj dokazov se je znašlo tudi na kavču, jedilnem kotu in tudi na stropu - ne vprašajte, kako).

Zdaj, ko tole pišem, se pravzaprav z nostalgijo spominjam vseh naših trenutkov tam notri. Res je, da stanovanje za vse naše potrebe ni bilo najbolj idealno, ampak bilo je naše.


Oboževala sem sobotna in nedeljska jutra in popoldneve, ko smo se stiskali na zakonski postelji in uživali v božanju sončnih žarkov, ki so plesali skupaj z listki breze. V zimskih nočeh je svetloba, ki je odsevala od sveže zapadlega snega, segala prav do oken. Poleti sva proti večeru odprla balkonska vrata in okna ter še v postelji poslušala zabavne komade žive glasbe občinskih dogodkov. Vse je bilo na dosegu rok (in tistih nekaj stopnic), vrtec, lekarna, igrišča, kavarne, kamor smo hodili na kavo kar peš ...

Največ naših spominov je nastalo prav v tem majhnem porisanem in natrpanem stanovanju. Tukaj smo se iz male družinice spremienili v veliko in med temi stenami je skupaj z našo potrpežljivostjo, ustvarjalnostjo, z vsemi našimi sposobnostmi in odtenki osebnosti rasla tudi naša ljubezen. In čeprav se neskončno veselim vsega novega in lažje dostopnega, je morda ravno to, ker smo v njem doživeli toliko lepega, razlog, da sem si ob zadnjem pogledu na prazne sobe, ki so v sebi nosile toliko spominov, in na porisane stene (z vsemi ohranjenimi freskami, tudi Našo družino v prazni spalnici vred) s svojih lic obrisala tudi par solz, potem pa z nasmehom na ustnicah zadnjič zaklenila vrata stanovanja za seboj.






sreda, 16. november 2016

Šola življenja

Zadnjo objavo sem namenila koncu nekega obdobja – obdobja šolanja. Moje se je zaključilo in hvaležna sem za vsa leta in znanje, ki mi bo (ali pa tudi ne) prišlo prav. Čeprav je trajalo dlje, kot sem nekoč predvidevala, da bo, in je bilo nabito z ogromno količino podatkov, je to zame še zmeraj obdobje, ko so bili moji možgani daleč najbolj aktivni, ko sem pridobila kup socialnih veščin in sem morala dostikrat izstopiti iz svoje cone udobja, da sem lahko kasneje spoznala, kaj vse zmorem.

Ne morem, da ne bi ob tem razmišljala tudi o svojem posebnem fantku. Letošnje leto je namreč tisto, ko bi moral vstopiti v šolo, spoznati svoje sošolce in odkrivati prostrana polja znanja, ki jih v sebi skrivajo knjige. Že nekje marca me je v poštnem nabiralniku pričakalo podobno pismo kot še nekaj tisoč drugih mamic v Sloveniji – vpisnica v prvi razred. Čeprav je naš fant že nekaj let vključen v dopoldansko varstvo dnevnega centra CUDV Dobrna, kamor je sprejet z odločbo ministrstva za šolstvo, sem morala kljub temu šolski svetovalni delavki obrazložiti, zakaj Julijana jeseni ne bom vpisala v šolo. Saj bi ga, z največjem veseljem bi ga, ampak se je življenje pač odločilo drugače.

Naš posebni fant bo šolske prostore spoznaval na drugačne načine – ko bo skupaj z mano hodil po bratca in sestrico in ko bo priča njunim prvim nastopom.

Julijanove nezmožnosti so res velike, vendar pa to ne pomeni, da je bitje, ki samo obstaja in ne razume ničesar. V zadnjem letu ali dveh, ko so se njegovi epileptični napadi zmanjšali iz 10–15 na dan na enega mesečno, se vedno bolj kaže njegov napredek. Čeprav njegovo fizično stanje ostaja enako ali se na določenih področjih celo slabša (žal to pride v kompletu s spastičnostjo), njegov um presega zmožnosti njegovega telesa – velika večina zunanjih opazovalcev tega niti ne bi opazila. Najprej sem to opazila jaz in ko sem možu navdušeno razlagala, kako je dosegel to ali ono stvar, je on samo skeptično zamahnil z roko in enostavno sklepal, da je do tega prišlo čisto naključno. Verjamem, da so mamice neznansko ponosne na svoje otročiče, ko iz šole prinesejo svojo prvo lepo oceno – vsaj toliko (zelo verjetno pa še bolj) sem bila tudi sama, ko sem Julijana na delovni terapiji prvič videla poseči po gumbu neke igračke. Ne samo enkrat, gumba se je dotaknil in ga pritisnil parkrat zapored, četudi je trajalo po par minut, da mu je uspelo. Ko sem na svojem telefonu snemala dokazni material za moža, je bilo moje srce tako polno hvaležnosti in ponosa, da sem komaj skrivala svoje vlažne oči pred delovno terapevtko (ah, ta nenehna skrb za zunanjo podobo – da ja ne bi nihče videl naših čustev). Verjamem, da se marsikomu zdi ena taka banalna zadeva, kot je pritisk gumba na igrački, nekaj čisto nepomembnega – to obvladajo že šestmesečniki. Zame je to dosežek stoletja – Julijan mora namreč za en tak čisto preprost gib nekako kontrolirati vse mišice svojega telesa, ki so dostikrat zategnjene, njegova koordinacija gibov je že v osnovi zminimalizirana zaradi diagnoze, ki jo ima, hkrati pa – če že uspe nekako dvigniti in stegniti roko – mora tudi poiskati gumb; mora ga videti ali zaznati na kak drug način in to je tisto, kar me preseneča znova in znova.

Julijan namreč ne zmore fokusirati pogleda – ni važno, ali maham pred njim s sivo ali kričeče rdečo stvarjo, nikoli ne bo zavestno usmeril svojega pogleda nanjo. V prvih dveh letih smo prestali kar nekaj okulističnih pregledov, ki so pokazali isto: v njegovih očeh je sicer prisotna katarakta, vendar ne v taki meri, da bi ovirala pogled, njegova sposobnost procesiranja podatkov, ki jih zaznava z očmi, pa je zelo okrnjena predvsem zaradi stanjšanega korpusa kalozuma (dela možganov med obema hemisferama). Na kratko povedano: tega, kar (če sploh) vidi, njegovi možgani ne znajo predelati v njemu koristno informacijo.

Na začetku mi je bilo zaradi tega dostikrat težko, ker sem bila prepričana, da bi z boljšim vidom dosegal bolšje rezultate. Večina fizioterapij, delovnih terapij in logopedskih obravnav namreč pri svojem poteku uporablja igračke, po katerih otroci segajo in tako med samo igro nevede s pomočjo terapevtov usvajajo pravilno gibanje, to pa pomaga pri njihovem razvoju. Igra jih zamoti in spodbuja, da lažje pridejo do cilja. No, zdaj pa si skušajte predstavljati, kako izgleda motivacija otroka, ki se ne odziva na igračko, s katero mu skušate mahati pred nosom. Bolj klavrno, ali ne? Čisto razumem našega velikega lumpa, da je med terapijami raje zaspal, kot pa da bi sodeloval z nami.

Njegove oči še danes niso zmožne fokusa, ampak moj posebni fant dokazuje zmeraj znova, da lahko doseže mnogo več, kot se zdi na prvi pogled. Ne vem sicer, kako mu pravzaprav uspe najti tisti gumb in pritisniti nanj, ampak ga najde, le dovolj časa mu je potrebno omogočiti.

Če je njegov vid ena izmed mnogih ovir, ki jih prinaša njegovo stanje, je njegov sluh toliko bolj izpopolnjen. Ko zasliši moj glas na hodniku dnevnega centra, se mu ustnice ukrivijo v sladek nasmeh, tudi kakšna šobica izgine zgolj s poslušanjem tistih, ki jih ima najraje. Navihan nasmešek se mu nariše na obraz takrat, ko sta njegova mlajša sorojenca deležna kake malo bolj ostre vzgojne besede. Po malo več kot 6 letih, odkar sem njegova mami, prepoznavam tudi druge nebesedne izraze čustev in stanj, kot so užaljenost, bolečina, želja po bližini.

Včasih me na kratko prešine, koliko bi si lahko povedala, če bi znal govoriti … Pa potem preprosto ne razmišljam več o tem – objem dostikrat pove več kot vse besede tega sveta. Poleg sluha je dotik eden najpomembnejših čutil, s katerimi Julijan spoznava svet in se uči o življenju. Rahel dotik moje roke na njegovem obrazu izzove zadovoljstvo, njegova roka na mojem obrazu pa njegove oči napolni z navdušenjem. In objem … Objem potolaži žalostno dušo in odpihne skoraj vse težave daleč stran.


Zato ga objemam, veliko ga objemam, svojega posebnega fanta, in vem, da v svojih mislih tudi on objema mene. Zame so ti objemi prav tako zdravilni kot zanj. Pozni večeri, ko vsi ostali že spijo, so čisto najini. Na našem malem kavču ležerno poslušava dihanje drug drugega in se ne obremenjujeva več s tem, kakšne enačbe, besede in probleme zamujava, ker je dopoldne namesto v šolski klopi preživel v toplih rokah pedagoginj delovnega centra. Konec koncev vsi tisti logaritmi in integrali tudi meni zdaj čisto nič ne koristijo.

četrtek, 21. julij 2016

Mojim najposebnejšim.

Pred desetimi leti, približno takle čas, sem zaključila svojo srednješolsko izobrazbo. Postala sem gimnazijska maturantka in počutila sem se, kot da sem dosegla nekaj res pomembnega. 

Deset let kasneje se moj naziv končno spreminja v nekaj precej zapletenejšega - po novem sem univerzitetna diplomirana literarna komparativistka in slovenistka. Počutim se, kot da se za mano zapira poglavje življenja, v katerem sem po sili razmer ostala odločno predolgo. In ostala bi verjetno še dlje, če bi bil Zakon o visokem šolstvu spisan drugače. Vendar pa je v meni še nekaj kančkov tiste trme, ki je tako zelo  značilna za naše konce pod Pohorjem in ki se pretaka po krvi mojih prednikov. Približno dva meseca nazaj, ko sva z Julijanom praznovala 6 let najinih nazivov mama in sin, pridobljenih v šoli življenja, sem tako po skoraj dveh letih od obeh diplomskih izpitov ponovno vstopila v prostore Filozofske fakultete in prijavila temo za svojo skupno diplomsko nalogo na oddelkih primerjalne književnosti in slovenistike.


Danes, dobra dva meseca kasneje, je v mojih rokah diplomsko delo Nezanesljivi pripovedovalec v romanih Balerina, Balerina, Tito, amor mijo in Soba.  Vem, vam ta dolgi naslov ne pove čisto nič, zame pa so v teh 66 straneh združene vse ure, ki sem jih preživela z romani v rokah in v knjižnici in za računalnikom na lovu za literaturo, ure, ko sem bila na meji med upom in brezupom ter bi najraje pustila vse in šla spat, ker je bilo tričetrt diplome še v moji glavi, najmlajša dva pa sta vse skupaj začinila še z noricami. In takrat velja le mami, mami, mami. Kakšen mesec nazaj sem svoji potrpežljivi boljši polovici rekla, da če mi uspe diplomirati, bo to čudež. Mislim, da se je ob pogledu na dano situacijo tiho strinjal z mano. Ampak, veste kaj ... Zdaj, ko je vse za mano, vem, da je bilo vredno ...

Ne zaradi naziva, ki mi skoraj zagotovo ne bo prinesel dobro plačane službe. 

Vredno je bilo zaradi tega, ker lahko zdaj neobremenjeno stopim vsem svojim sanjam in željam naproti, ki so do tega trenutka zaradi nevidnega bremena nedokončane preteklosti (ki je bolj v glavi kot kjerkoli drugje) tiho ždele nekje v ozadju. 





Dragi moji najposebnejši, svoje diplomsko delo posvečam vam. Vam, ki ste mi dajali energijo (hkrati s tem, ko ste jo črpali od mene), vam, ki mi pomenite vse. Najbolj pa Tebi, moj mali posebnež, moj mali "nezanesljivi pripovedovalec", ki mi vsak dan kažeš, da svet ni zmeraj takšen, kakršnega si večina od nas predstavlja.

torek, 26. januar 2016

Odraščanja

Do sedaj bi se morala že navaditi, vem. Pa se tu in tam še zmeraj zdrznem, ko me hči pokliče: "Mami!"


Mami, mamica, sem to res jaz? Včasih obračam to besedo kot kak lingvist (kar skorajda sem), preučujem njen zven in pomen, valjam jo po jeziku kot bi šlo za jed eksotičnega, neznanega okusa. Kot bi označevala neko tujo vrsto, ki jo je treba še ukrotiti in dodobra spoznati. Mami. Ma-mi. Dva zloga, tri črke. Bolj ko skušam ujeti vso veličino in globino njenega pomena, bolj se mi izmika.

Kdo je mati, mami, mamica? Je to tista, ki te je rodila, ki te hrani, objema, vzgaja? Tista, ki ob tebi bedi ponoči in ki podnevi pospravlja in kuha kosilo? Tista, ki te žgečka, se smeji in se igra s tabo? Tista, ki nosi na svojih ramenih odgovornost za tvoje življenje, tvoja čustva, tvoje ravnanje? Tista, ki ljubi tako močno, da njeno srce včasih krvavi?



Kdaj sem postala mami? Takrat, ko sem prvič v naročje vzela svojega sina? Ali že prej, ko sem prvič začutila njegove brce? Morda že ob spočetju ali celo takrat, ko sva z najdražjim prvič z besedami sploh načela to idejo starševstva?

Včasih se še zmeraj ne počutim kot mami ... Kot bi mi nekdo nadel to nalepko in rekel: "Tako, zdaj si mamica in od te točke dalje bo vse tvoje življenje v določeni meri odvisno od življenj drugih. Odgovorna si zanje. Moraš biti odgovorna." In jaz stojim tukaj v času, vsa zmedena in izgubljena, s to nalepko, ki govori, kdo sem, kdo moram biti. Vem, da nisem samo mami in nisem samo žena. Ampak včasih ne vem niti tega, kdo je Urška, kdo sem jaz v svojem bistvu, oluščenem vseh nalepk. Kako naj potem z vsem zavedanjem in odgovornostjo vstopim v čevlje, ki se jim reče materinstvo?



Tega te nihče ne vpraša. Ko postaneš mami, ostaneš mami. Za vse življenje. Čeprav ob klicu svoje hčerke slišiš svoj glas, ki je nedolgo nazaj klical tvojo mamo z istimi besedami. In ko otroci rastejo, z njimi odraščaš tudi sama. Tudi z njim, ki bo sicer zrasel, a nikoli ne bo prav zares odrasel.


Prejšnji teden sem na svoji  FB-strani Prav posebno objavila fotografijo (spodaj) našega posebnega fanta dan zatem, ko ga je moj mož peljal k frizerju. Ponavadi ga striže frizerka, ki točno ve, kakšne želje imam - zadaj ga postriže fino na kratko, da se mu lasje ne zapletajo preveč, spredaj pa pusti malce daljše, ravno toliko dolge, da mu ne segajo na oči. In dovolj dolge, da mu jih lahko nežno razmršim, ko mu grem čez lase. No, tisti dan ni bilo naše stalne frizerke in ga je postrigla druga - natančno po navodilih mojega dragega, ki je seveda rekel samo: "Na kratko." Pridno je sledila navodilu in ko sem par minut kasneje v frizerki salon vstopila tudi sama, sem ob videni pobriti polovici glave samo na kratko zavzdihnila in odšla v bližnjo kavarno popit svojo kavico. Nisem bila prav zares jezna, niti nisem mogla biti, ker je mož malce poklapano vstopil, ko sta z Julijanom po končanem striženju prišla za mano.

Ko zdaj gledam za nazaj, šele opažam, da ne gre toliko za to, da moj posebni fant ni postrižen natančno po mojih željah. Julijan je zame najlepši posebnež v naši družini, pa naj bo pobrit ali dolgolas. Gre za to, da njegova pobrita glava kruto kaže, kako odrašča. Kaže na to, kakšen bi bil, če bi ... Če bi bil zdrav, normalen (kako zelo ne maram teh besed: Julijan ni kronično bolan otrok in normalno - kaj sploh je normalno?) 5-letnik, bi verjetno celo sam zahteval tako frizuro. Ampak Julijan ni kot njegovi vrstniki. Je moj posebni otrok in zaradi njega sem zrasla/ odrasla v prav posebno mamo.

Julijanova pobrita glava je opomnik, da stvari niso vedno takšne, kot so videti. Četudi moj (mali) veliki posebnež izgleda kot navihan 8-letni pobalin, ki komaj čaka, da razišče ves svet in uide materinim skrbnim rokam, Julijan ostaja moj nežni deček, ki ga bolj kot karkoli drugega zanima samo materino naročje in čigar obraz zasije ob mojih poljubih. Zmeraj bo odvisen od mene in nikoli ne bo čisto samostojen. Nobena frizura ne more spremeniti tega.



In četudi se ne čutim zmeraj dorasla vlogi mame, zdaj to sem. Mama. In to bom ostala do konca živlenja. Hvala za vsak "Mami!", ki me opomni na to.



četrtek, 31. december 2015

Kako izgleda sreča?

Moja izgleda nekako tako ...


Kako pa izgleda vaša?



Poglejte okoli sebe. Najdite nekaj, za kar ste hvaležni, nekaj, kar vas gradi in vam pomaga rasti ... Nekaj, zaradu česar vaše srce zaigra. Nekaj ali nekoga ... Ni važno. Sreča prihaja v mnogih oblikah, barvah, okusih.

Ne bom vam želela sreče  v prihajajočem letu. Želim vam le ljubeče, odprto srce, ki bo znalo prepoznati srečo, kjerkoli že ste.

Vse dobro,

prav posebna mama