sreda, 16. april 2014

Tečem z Julijanom (6. del)

Letošnje aprilsko vreme res upravičuje svoj sloves - je muhasto. Se spreminja dnevno, včasih iz ure v uro. Če je bilo še v ponedeljek tako toplo, da sem šla teč v topu brez rokavov, je danes čisto druga zgodba. Julijana sem res dobro zavila, nase pa sem navlekla debelejšo tekaško majico, ker je bil veter resnično mrzel.
Na varnem.
Pogled v nebo ni najbolj jazno pokazal, kaj naju čaka, med pripravo na tek naju je ulovilo tudi par kapljic, zato sem se kar odločila, da na voziček namontiram dežno prevleko. To je še ena od stvari, ki se mi pri Benecyklu res dopadejo. Večina stvari se namontira z lahkoto, hkrati pa svojo funkcijo izredno dobro opravljajo. Velik plus je tudi to, da v osnovno ceno dobiš vključene vse te dodatke - starši otrok s posebnimi potrebami smo pač navajeni, da vsak "luksuz" plačujemo. ("Luksuz" v tem primeru pomeni, da je potrebno doplačati za strehico vozička, za nakupovalno košaro, za dežno prevleko ... Za vse, kar pač ni resnično nujno potrebno. In nujno potrebna je samo osnova.)


Kakorkoli že, dežno prevleko sem namontirala v manj kot minuti in že sva bila pripravljena na štart. In pripravljena sva bila na vse vremenske razmere. Šlo je malce počasneje, ker se sama nisem niti želela preveč naprezati po nedeljskem teku (čeprav ni zaenkrat niti ene posledice - nobenih bolečih kolen, nobenega "musklfibra", funkcioniram kot ponavadi), pa tudi veter na določenih delih ni bil ravno prizanesljiv.

V slabih 40 minutah sva pretekla nekaj več kot 6 kilometrov s povprečnim tempom 6:16 min/km. Na nekaterih delih je šlo počasneje, ker si je očitno danes veliko voznikov izbralo isto traso kot midva in ker je cesta ponekod ozka, sva raje malce počakala, da se je promet sprostil. Mogoče sem čutila še malo vsesplošne utrujenosti, ampak po kakem 3 kilometru je bilo bistveno boljše. Očitno večja količina kisika pomaga.
 Tempo je malo nihal, ampak nihajo tudi nadmorske višine :).

Če bo šlo vse po sreči in bo Julijan dovolj zadovoljen in zdrav, bova morda v soboto skupaj preizkusila enkrat daljšo traso (in kar precej klančkov je na njej). Prijavila sem se namreč na tradicionalni velikonočni 12-kilometrski tek okoli Šmartinskega jezera. Če ne bo pripravljen, bom pač šla sama :). Fino bi pa bilo, da dava skupaj eno tako preizkušnjo, še preden se podava na majski dobrodelni tek Wings for Life. Lahko navijate za naju tudi od daleč ;).


nedelja, 13. april 2014

Tečem z Julijanom (5. del) in tekaška nedelja v Istri


Zaspanec je prespal vseh 300 metrov teka.

Včeraj sva z Julijanom odtekla najin peti skupni tek. Žal je bila celotna izkušnja bistveno krajpa, kot sem načrtovala, saj je mali junak začel zelo glasno oporekati (beri: bolestno kričati) po kake 600 metrih teka. Ni preostalo nič drugega, kot da na najprimernejšem mestu zavijeva nazaj proti domu.

Julijan se je očitno "šparal" za današnji tek na istrskem medgeneracijskem teku v Kopru (in očitno skrbel za to, da se mami ne bi preveč naprezala pred polmaratonsko preizkušnjo). Včeraj sva tako odtekla samo 1,44 km in še to s kar nekaj vmesnega ustavljanja in prigovarjanja (z moje strani).



Če je bil včerajšnji trening bolj kilav, je bilo pa zato danes mnogo bolje. Malo pred sedmo uro (ko smo se natovorili in vsaj 2x preverili, ali imamo s sabo najpomembnejše stvari: Julijanovo hrano in zdravila in moje tekaške copate) smo se odpravili od doma in po dobrih dveh urah vožnje smo prispeli v Koper. Malo po deveti uri smo se mamice otrok s posebnimi potrebami zbrale na kup, da prvič skupno odtečemo (ali odhodimo) tek z našimi malčki. Vzajemnin medgeneracijski tek na istrskem maratonu je precej kratek, saj obsega samo 300 metrov, ampak teh 300 metrov je veliko v očeh nekoga, ki ne more niti hoditi. Vse mamice, ki ste sodelovale, hvala vam za prijetno izkušnjo!

(P.S.: Ana in Timotej - na fotografiji zgoraj levo - sta skupaj odtekla 8,5 km! Če to ni izjemno, pa tudi ne vem, kaj je.)

Drage posebne mame, izjemne ste!
Čakamo na štart

 Julijan je sicer celih 300 metrov prespal, ampak medaljo si je pa vseeno zaslužil :). Na tem teku smo tekli kar z našim običajnim vozičkom, predvsem zaradi dejstva, da sta me morala moja fanta dlje časa čakati, da pretečem svoj polmaraton. Za kaj takega pa je naš Bingo vseeno bolj udoben in praktičen kot tekaški voziček Benecykl.

Prihod v cilj.

Vsak s svojo medaljo.

Po pretečenem medgeneracijskem teku sta moj mož in Julijan ostala v Kopru in od daleč navijala zame, sama pa sem s prijateljico Piko odšla na štartno mesto za polmaratonce v Piranu. Vreme je bilo odlično, tista urica čakanja do štarta ob 12:00 pa je v prijetnem čveku hitro minila.

Ker trasa ni čisto ravninska - je vmes en kar konkreten klanec in še malo rahlejše vzpenjanje na polovici -, sem nekako pričakovala realni čas teka okoli 2 ur in 10 (bolj 15) minut. V celotno tekaško izkupnjo v Istri sem se spustila bolj z željo, da pretečem traso po prelepi pokrajini, kot pa z željo, da odtečem s čimboljšim rezultatom. Poleti smo velik del te trase prehodili, zato sem približno vedela, kaj pričakovati.

Do Fiese je šlo razmeroma gladko, najstrmejši klanec pa sem kljub namenu, da ga v celoti prehodim, delno pretekla. Pot med Fieso in Strunjanom teče po ozki gozdni stezi, zato kaj veliko prehitevanja ni bilo možno. Sem si pa odlično nabrala moči in na asfaltu navzdol lepo pospešila. Večinoma sem prehitevala in ne obratno, zato me je nekje na polovici malo zaskrbelo, da nisem sličajno ubrala prehitrega tempa in me bo to v zadnjem delu polmaratona krepko teplo. Pa kar ni in ni bilo tistega momenta: "Meni se ne da več! Dost mam! Zakaj nisem raje ostala doma?"
Ravno obratno - zadnjih 5 kilometrov od Izole proti Kopru sem namesto upočasnjevanja celo malce bolj pritisnila in prehitela še nekaj soudeležencev.

Ne vem, ali je bil svež morski zrak ali ravno prav oblačno vreme ali navijanje mojih dveh fantov ali pozitivna energija, ki je kar žarela iz sotekačev, ali morda daleč najbolj idealno postavljene vodne postaje od vseh polmaratonov, na katerih sem bila do sedaj ... Karkoli je že bilo, ta polmaraton, moj 4. po vrsti, je bil zame po doživljanju daleč najlepši. To je bil tek, med katerim sem resnično uživala in kjer niti en kilometer ni predstavljal muke, kvečjemu neopisljiv občutek ponosa nad velikansko zmožnostjo mojega telesa. Osebnega rekorda, postavljenega 3 tedne prej v Sežani, nisem podrla in tega niti nisem pričakovala. Nisem pa pričakovala niti tega, da bom 21 kilometrov in še malo pretekla v manj kot dveh urah.

Pa sem ga! :) Uradni rezultati s strani Timinga kažejo, da je moj skupni neto čas znašal natanko 1 uro 59 minut in 5 sekund. Dosegla sem 21. mesto v svoji starostni kategoriji in 119. mesto v skupni kategoriji žensk.

Lahko rečem samo, da sem resnično ponosna nase.

Istrski maraton, se vidimo spet drugo leto!
V cilju.

S prijateljico in sotekačico Piko.

Tule pa še izsek iz Endomondo aplikacije (navedeni čas je par sekund daljši, ker nisem ustavila takoj po prihodu v štart.)

Naj omenim samo še to, da sem prestopila magično mejo 500 pretečenih kilometrov v letošnjem letu. Od 1. januarja do danes sem jih pretekla 520 in tako odkljukala svoj polletni cilj že sredi aprila.

Do teka Wings for Life pa še natanko 3 tedni ...

sreda, 09. april 2014

Piščančki (cakepop)

Pred kratkim sem kupila en čisto poseben modelček v obliki srca za oblikovanje cakepopsov. Na spletu sem opazila nekaj simpatičnih idej za dekoracijo cakepopsov, ki so privlačni tudi za najmlajše. Odločila sem se, da srčkasto obliko uporabim za živalice, ki so že skorajda značilne za tale čas: piščančke.


Se mi zdijo zelo fotogenični tile piščančki, upam, da jim v prihodnosti poiščem še kako živalsko vrsto za družbo.

Za recept sem uporabila tistega s kulinarike, le da sem ga zmanjšala in del moke nadomestila z mletimi orehi (sem želela uporabiti mlete lešnike, pa jih v trgovini niso imeli). Zdrobljen biskvit sem zmešala z mascarponejem in nutelo. Za moj okus je bil rahlo presladek, ampak še vedno za pojest :). (Drugič manj sladkorja!) Še zmeraj pa iščem čisto popolno razmerje za mešanico, da bojo popsi res popolni in nelomljivi.
Maso sem dala za nekaj časa na hladno, nato pa jo s pomočjo modelčka oblikovala v srčke.

Modelček v obliki srca
Srčki so šli čez noč prezimovat v zmrzovalnik, naslednje jutro jih je namreč čakalo oblivanje.

Tokrat sem čokolado barvala s posebnimi barvami znamke Wilton. Glazura je izpadla res lepa, čista, brez kakršnihkoli lis in nepravilnosti. Za kljunček sem uporabila rdeče srčke, perje pa je nastalo iz pisanih oranžno-rdečih mrvic.


Naša najmlajša jih je takoj prepoznala; je kazala na njih in govorila: "Ko-ko-ko." Kaj dolgo sicer niso zdržali, smo jih hitro pospravili na varno v želodčke.



torek, 08. april 2014

Tečem z Julijanom (4. del)

No, saj na nek način je bil tek z Julijanom. Dejansko je pa izgledalo tako, da sem potiskala Freestyla s Tinkaro, moj dragi in Julijan pa sta nama na kolesu (s prikolico) narekovala tempo. Nedeljski daljši tek sem zaradi slabega vremena in vsesplošne utrujenosti preložila. Tako smo včerajšnji lep sončen dan izkoristili za to, da preizkusimo še eno možnost, ki jo ponuja voziček Benecykl - možnost navezave na kolo.


Voziček se naveže na zadnjo os (tekaško sprednje kolo se v te namene seveda odstrani, če pa bi imeli namontirano sprehajalno kolo, bi ga pa lahko preprosto obrnili pod sedalni del) in čeprav morda izgleda okorno, je zelo lepo vodljiv. Odločili smo se, da se odpravimo na tekaško-kolesarski sprehod proti Šmartinskemu jezeru. Trasa je razgibana, vmes je nekaj klančkov - želela sva videti tudi v praksi, kako gre kolo s prikolico v hrib. (Po ravnem ponavadi ni problem.)

Ker imava samo eno kolo, je šel moški del ekipe pač z njim, ženski del pa s staro kripo in tekaškimi supergami. Celoten "trening" je izgledal precej lagodno, vmes smo se parkrat ustavili, da malo pofotografiramo, kaj popravimo ipd. Pretirano se tudi nisem želela pretegniti, ker me v nedeljo čaka polmaraton na obali in bi mi prenaporen trening prej škodil kakor koristil. Sem pa s tekom navkreber vseeno delala na tehniki :).


Mož, ki je večino poti prekolesaril, je bil zelo zadovoljen. Baje ni imel nobenih problemov z vožnjo v klanec.


Vmes sem za kak kilometer zamenjala z možem, da tudi sama vidim, kako gre. Moram reči, da sem bila izjemno pozitivno presenečena - prikolice skorajda ni čutiti. Manjkalo mi je edino kako ogledalo za preverjanje, kaj se dogaja zadaj :). Vozili (tekli) smo namreč ob prometni cesti, kjer je omejitev hitrosti 90 km/h. V naših krajih res pogrešam sprehajalne poti, kot jih imajo marsikje v Prekmurju in so ločene od cestišča.


Mali uživač.

Pri ribiškem domu smo imeli krajši postanek, kar je mami seveda izkoristila za mini fotošuting :).

 
Pobalinka.

Po mini odmoru pa spet grizenje kolen po klančkih gor in dol do doma. Včerajšnji tek je bil res bolj z rezervo oddelan. Oddelali smo dobrih 8 kilometrov, povprečen tempo je bil okoli 6:40 min/km. Ker sem med počitkom in ustavljanji pritiskala na pavzo, je neto čas teka znašal okoli 55 minut, vsega skupaj pa je bilo verjetno še kakih 15-20 minut več.


 Graf lepo prikazuje nihanja v tempu :).


Tinkarin stari voziček tudi ni ravno nekaj najbolj izjemnjega za potiskat pred sabo, ampak za silo pa gre. Po hribu navzdol celo precej hitro :).

Je bil pa vsaj res lušten družinski izlet, če že ni bil konkreten tek.

petek, 04. april 2014

Tečem z Julijanom (3. del)

Za ta teden planirani krajši tek sva opravila danes, čeprav sem prvotno za "trening" rezervirala sredo. Žal je našega malega junaka ravno tisti dan rahlo zdelovala vročina, tako da sva preložila. Včeraj sem imela na sporedu izpit (oz. kar dva izpita hkrati) in čeprav bi mi morda tek pomagal sprostiti živčnost, mi vsekakor ne bi nadomestil prepotrebnih minut za poglabljanje snovi (vsaka minuta šteje!).

Na koncu se je izkazalo, da je današnji dan čisto super - oblačnost je pripomogla k ravno pravšnjim temperaturam, pa tudi cvetni prah (ki name vpliva izjemno slabo) je bilo čutiti malo manj kot ponavadi. Namesto načrtovane krajše 5-kilometrske proge sva naredila še dva dodatna kilometra.

Počasi se že navajam na voziček. Julijan ga je sprejel brez problemov, jaz pa že bolje koordiniram in usklajujem svoje gibanje z gibanjem vozička.

Večinoma kombiniram menjavanje ene roke z drugo, na lepih ravnih delih voziček potisnem, tečem par sekund za njim, ga spet potisnem ... Če želim teči hitreje, a hkrati ohranjati popoln nadzor nad vozičkom, čisto rahlo dvignem sprednje kolo (danes nama je to na nekaterih delih odlično funkcioniralo). Nasplošno pa je treba pri tekaških vozičkih v ostrih zavojih kolo dvigniti - sprednje kolo je namreč fiksirano in ni vrtljivo, zato bi bil obrat bistveno daljši, če bi bilo kolo med obračanjem ves čas na tleh.


Pretekla sva 7,16 km v 43 minutah. Tempo je bil razen zadnjega, sedmega kilometra, ves čas rahlo nižje od 6 min/km (povprečno okoli 5:50), zadnji kilometer pa sva malo upočasnila - deloma zaradi utrujenosti, deloma zaradi tega, ker je danes najina pot potekala obratno od prvih dveh treningov in sva naše krajevne robnike in pločnike tokrat prihranila za konec. Kljub temu je bil povprečni tempo natančno 6 min/km, kar je precej dobro.

 Po malo več kot dveh kilometrih sva upočasnila za namene fotodokumentacije :) (v tem času sem Endomondo dala na pavzo), pri treh kilometrih pa sva naredila obrat za 180°, kar je posledično dalo nižjo hitrost. Zmatralo naju je pa tik po pretečenih 5 kilometrih, saj se na tem delu pot vzpenja - k sreči imava motivacije dovolj, da na tej točki nisva odnehala. Nihanja v zadnjem delu (med 6. in 7. kilometrom) so - kot sem že omenila - zaradi teka po bolj naseljenem delu.

Dobrodelni tek Wings for life je čez natanko en mesec, 4. maja. Če nama uspe ohraniti ta tempo (6 min/km), lahko v 1 uri in 30 minut pretečeva 15 kilometrov. Mislite, da nama bo uspelo?

(Sama sem si postavila cilj 12 kilometrov - vsak meter več bo fenomenalen.)

nedelja, 30. marec 2014

Tečem z Julijanom (2. del)

Tale vikend je vreme res zelo ustrežljivo. Včeraj sem sicer planirala izvest en solo tek, pa so se potem plani rahlo podrli, smo pa zato danes športali do konca :). Včasih je bolje, če ni vse načrtovano ...


Že kar zgodaj dopoldne smo začeli aktivno. Tekaško sprednje kolo smo na Benecyklu zamenjali z navadnim sprehajalnim, ki se obrača v vse smeri. Milina za sprehajanje, vam rečem! Voziček gre kot po maslu. Za tek sicer vrtljivo kolo ni primerno, ker gre za drugačen način potiskanja (pri teku sama voziček potisnem, malo tečem za njim, spet potisnem ...), za sprehajanje je pa naravnost idealno. Voziček je zaradi pravokotnega položaja sprednjega kolesa tudi krajši.

Na voziček smo namontirali tudi pripadajočo streho. Strehi se lahko poljubno doda tudi mreža, ki prekrije celoten sedalni del, kar je naravnost idealno za prihajajoče tople dneve, ko bo čebelic, os, muh in podobne sorte insektov precej več v zraku, kot jih je bilo do sedaj.

Dodajam nekaj fotografij sprehajalne verzije vozička:


Vrtljivo sprednje kolo.

Voziček s strehico.

Zaščitna mreža.


Lepo nedeljsko dopoldne smo izkoristili za sprehod do najine priljubljene kavarne. Malo sem jaz "sprobavala" voziček, malo ati. Našo malo miško pa smo peljali v njenem (že rahlo zmahanem) Freestylu.
Fotografije z našega sprehoda:
Sonček nagajivi.

Očka za vajetmi.

Mami za volanom :).

Mali zadovoljenček se nastavlja soncu.

Dolga pot utrudi še tako živahnega človeka :).

Čeveljci.

Mala zaspanka.

Bilo je sproščujoče in uživaško. Ampak premalo za tako lepo nedeljo. Po kosilu in počitku (okoli pol pete ure) smo se odločili, da si dan popestrimo še s tekom. Tako sva se napakirala vsak v svojo opremo, otročiča sta šla vsak v svoje prevozno sredstvo (Julijanu smo predtem še zamenjali prednje vrtljivo kolo za tekaškega) in smo se pognali :).
 Samo za intremezzo: tale menjava ure na pomladanski čas se mi res dopade, ker imam zdaj občutek, da možno iz dneva iztisniti še več. Lahko bom šla teč tudi zvečer in nihče me ne bo več gledal čudno :).
No, kakorkoli že, prva dva kilometra in pol smo odtekli skupaj (ponovno s počasnejšim 1. kilometrom, kar je logično, ker robniki lepo pripomorejo k počasnosti), potem pa sta naju el padro in mala šinjorica zapustila in svojo pot nadaljevala s počasnejšim tempom. Nadaljevala sva sama. Ker sem si zadala, da med tednom odtečem kraji, za vikend pa daljši tek, se mi je zdelo edino prav, da svojo obljubo izpolnim.

In šlo je brez problemov. Ne le to - šlo je odlično. Očitno mi je dodaten dan premora pomagaldo novih moči. Celotna pot je tekla lepo, brez pretirane utrujenosti, razen zadnjega miniklančka na malo manj kot 9 km. Skušala sem izbrati tako pot, ki teče po manj prometnih cestah (le kak kilometer in pol je bil ob cesti z malo bolj pogosto mimovozečimi avtomobili), tako da sva lahko tekla sproščeno.

V dobri uri sva uspela nabrati 10 kilomterov. Da bomo res natančni, nabrala sva 10 kilometrov in pol v 1 uri in 2 minutah in pol. Precej dober rezultat, če primerjam s prvim preizkusom. Povprečen tempo je bil okoli 5:56 min/km, pri čemer je šlo za rahlo odstopanje v razdalji 200 m na 2. kilometru, kar bi lahko dalo malo slabši rezultat (ampak še zmeraj nekje v okviru 6 min/km).
Razen tistega odstopanja (sumim, da je bil za napako kriv Endomondo) sva tekla s konstantnim tempom. Rahel padec je bil le zadnjih 100 m pred zaključkom 9. kilometra (miniklanec).
Mali sopotnik je užival celo pot. Tu in tam mi je malo zagrulil (veselo!), drugače pa se ni kaj dosti oglašal. Sva pa tu in tam dobila malo spodbude in pozitivnih odzivov od ostalih rekreativcev. Vsak nasmeh pomaga, še posebej v zadnji tretjini.

Če bi 4. maja na Wings for life tekla s takim tempom (cca. 6 min/km), bi v uri in pol pretekla 15 km. Kar pa se mi še vseeno zdi malo preoptimistično :). Kakih 12 bo čisto dovolj. Realno gledano.

Žal sem s seboj na tekaški del dneva vzela samo telefon, zato je fotografija slabše kakovosti (ampak še zmeraj ne tako slabe, da se ne bi videlo mojega rdečega obraza :)).
Še kratek (zadihan) videoposnetek:
video

Svojo pot sva zaključila pri mojih starših, kjer sva počakala na najina vandrovca, ki sta šla po svoje.

Tudi zaključili smo športno - z mojim najdražjim sva zamenjala tekmovalna vozila (jaz sem dobila staro kripo, dragi pa modrega dirkača). Kljub temu sem zmagala jaz :).
Še analiza teka do doma:


Skupaj sem danes torej pretekla malce več kot 13 kilometrov. Ni slabo :). Najboljše od vsega skupaj pa je, da sta otroka več kot odlično prenesla celotno izkušnjo.