petek, 31. avgust 2012

Mali plišasti prijatelji

Naše dete navezuje stike s prijatelji že v trebuščku. Pikapoka je sicer bratčeva, pa tudi trebušček je že zrastel od tegale snemanja, ampak menim, da kljub temu velja, če jo objavim.

Pikapoka (19/365)

četrtek, 30. avgust 2012

ponedeljek, 27. avgust 2012

Prehajanje

Poletje se poslavlja ... Se nič ne jezim, jesen je eden mojih najljubših letnih časov. Takrat narava ponudi najlepšo paleto barv. In kakor kaže, jo je že začela počasi barvati.

Listki (15/365)

nedelja, 26. avgust 2012

K soncu

Posneto danes dopoldne, kakšno uro preden se je nebo pooblačilo ... In čeprav imam rada sonce, danes dež tako zelo prijaaaa.

Mala sonca (14/365)


petek, 24. avgust 2012

Začetek

Pravkar sem ugotovila, da nisem še skoraj nič napisala o bolezni našega fanta, čeprav je bila ta eden od razlogov, da ustvarim ta blog. Ne gre za to, da bi mi bilo o tej temi težko govoriti, ravno obratno - zdi se mi, da vsakič, ko s kom delim svojo zgodbo, del bremena pade z mojih ramen. Bolj govorim o tem, bolj sem "noter", ali kako naj se izrazim ... Gre preprosto za to, da stvari, ki so ti znane, niso več tako strašljive. Kakorkoli že ...

Naša zgodba se začenja tam nekje septembra 2009. Najina se je začela sicer že prej, januarja 2007, ko sva ugotovila, da sva ustvarjena drug za drugega :). No, kakorkoli že, septembra 2009 sta se na nosečniškem testerju pokazali dve črtici. Bila sva neskončno srečna, hkrati pa morda čisto malo zaskrbljena. Oba sva bila še namreč študenta, moj (takrat še ne) mož že sicer skoraj z diplomo v žepu in obljubljeno službo za nedoločen čas (oboje je oktobra že imel :), jaz pa šele v 3. letniku. Niti stanovala še nisva skupaj ... Kljub temu pa je bila novica za naju izredno razveseljiva.

Vse je normalno teklo nekje do ultrazvočnega pregleda nuhalne svetline, mislim, da sem bila noseča okoli 11 tednov. Ironično, sprva niti nisem želela na ta pregled, nato pa sem se po priporočanju zdravnice, češ da ne bi bilo slabo, le odločila, da grem.

Takrat je bila z mano moja sestra. Hvalabogu. Če bi bila sama, bi mi bilo neskončno težje. Spominjam se, da sem bila naročena proti večeru in da sva se izgubljali nekje v Dravljah. V ambulanti je bilo tako fino opazovati našega mulčka preko diaprojekcije - brcal je in migal, videla sem srček, prstke na rokah in nogah ... Čudovit občutek! Ko je bilo pregleda konec, je zdravnica rekla le, da je nuhalna svetlina kar precej povečana in da je večje tveganje za razvoj Downovega sindroma. Bila sem popolnoma prestrašena, šokirana, konec koncev je ja cel pregled potekal v redu, otroček je migal in brcal in vse ... Želela sem si samo ven, ven iz tiste ordinacije in v objem mojemu dragemu.

V avtu sem se za silo potolažila, zahvaljujoč moji sestri, in začela počasi vključevati v svoje življenje razmišljanje Kaj pa če ... Kaj pa če res ni vse v redu? Kaj pa če se moj otrok res rodi z Downovim sindromom? Kaj pa če bo šlo kaj narobe? Vedeti je treba, da je pregled nuhalne svetline samo presejalni test in kakršna koli anamneza še ne dokazuje, da se bo v praksi uresničila - kaže le na večjo ali manjšo verjetnost za pojav nepravilnosti. Vsemu navkljub je težko ostati pozitivno nastrojen, ko gre enkrat za tvojega otroka.

Pred naslednjim pregledom pri ginekologinji sva si z mojim dragim enkrat vzela čas in se pogovorila. Sama sem že imela nekaj izkušenj pri delu z otroki s posebnimi potrebami; vedela sem, da je težko, hkrati pa tudi zelo navdihujoče. Nisem pa vedela, kako na to gleda moj bodoči mož. Z olajšanjem sem spoznala, da bi tudi on sprejel malo rastoče bitje z odprtimi rokami, pa naj se rodi kakršnokoli že, zdravo ali ne tako zdravo. Bila sva enotna v tem, da na nadaljne preiskave ne grem - ni imelo smisla, saj nisva bila pripravljena odpraviti tega malega utripajočega srčka. Na vso srečo tudi ginekologinja ni bila pretirano posiljiva v smislu, da je nujno potrebno opraviti še amniocentezo itd. Zakaj le? Naj bi bil rezultat kakršen koli, midva svoje odločitve ne bi spremenila. (Kot se je kasneje izkazalo, tudi amniocenteza ne bi ničesar pokazala, saj je naš sonček kromosomsko popolnoma zdrav XY :).

Nosečnost je nadalje potekala dokaj normalno. Prestala sem sicer več zdravljenj z antibiotiki zaradi uroinfektov, zaradi česar so me zadnje tedne spremljali v ambulanti za patološko nosečnost, sicer pa ni bilo nič posebnega. Noben ultrazvok (imela sem še morfologijo okoli 20. tedna, nato pa še dva ultrazvoka v ambulatni za pat. noseč. v 32. in 36. tednu) ni pokazal nobenih bistvenih nepravilnosti možgan, niti se nismo pretirano osredotočali nanje. Še vedno je ostal nekje v meni malenkosten drobček strahu Kaj pa če ..., ampak načeloma sem bila neobremenjena. Konec koncev je bilo (mislim da) le okoli 2 % možnosti, da otrok ne bo popolnoma normalen.

15. maja 2010, bila je taka deževna sobota, mi je odtekla voda. S tem se je moja nosečnost zaključila in se je začel porod.

Ograja (12/365)

sreda, 22. avgust 2012

Noge

Ponavadi noge uporabljamo za hojo, včasih za tek, tudi poskoki se znajdejo kdaj na seznamu. Večinoma se niti ne zavedamo, da jih imamo - preprosto uporabljamo jih.
Nekatere noge pa za vse te stvari niso uporabne - tako je pri našem fantu. Dostikrat pomislim, kaj vse bi lahko počel z njimi, pa žal ne more.
So pa kljub temu super za prepletanje :).

Male noge, velike noge (10/365)

torek, 21. avgust 2012

Utrujenost

Utrujena sem. Zadnje dneve bi včasih samo spala, kjerkoli, kadarkoli. Na mojo žalost so trenutki, ko si lahko ukradem kanec rahlega dremeža, te čase precej redki. Kar malo z nostalgijo se spominjam zadnjega meseca nosečnosti pri Julijanu. 

Vse pogoje, razen enega izpita, sem opravila, stvari so bile prpravljene in bila sem popolnoma brez skrbi. Deveti mesec sem tako rečeno prespala. Zame se je noč začela ob devetih zvečer in se končala ob desetih, enajstih dopoldne. In, oh, potem so seveda sledili še kratki popoldanski dremeži, ki so jih prekinjali posamezni obroki (če sem bila seveda sploh dovolj pripravljena vstat in si jih pripravit :). Lahko bi rekla, da sem spala kot dojenček, vendar sem kaj kmalu izkusila, kakšna je realna podoba tega reka. Res da v skupnem seštevku novorojenčki prespijo večino dneva, vendar so prekinitve tako pogoste, da mlada mamica nima kaj veliko od tega "spanja".

No, kakorkoli že, zdaj, ko sem drugič noseča, to spanje cele dneve na žalost odpade. Takrat ko naš fant spi, imam komaj čas, da opravim najnujnejše zadeve, kadar pa bedi, je pa malo težko spati :). Vendar sem danes popoldne kljub temu kar dvakrat uspela za četrt urice pobegniti v deželo sanj.

Zdaj, ko sta moja fanta varno spravljena v posteljah in je moj blog napisan, pa se za malo daljše obdobje odpravljava v sanjski svet tudi jaz in moj trebušček. Komaj čakam.



Od zgoraj (9/365)

ponedeljek, 20. avgust 2012

Ena zvezda na nebu več ...

Danes sem izvedela, da se je ena dobčkena mala borka poslovila. Mala princeska, naj ti bo lepo med angelčki.

Tvoji mamici, očku in bratcu, pa tudi vsem ostalim, ki se jih je tvoje kratko, a izjemno pogumno življenje dotaknilo, pa izrekam res iskreno sožalje in jim želim veliko moči in ljubezni.

Angelček (8/365)

sobota, 18. avgust 2012

Copatki

Sem velika navdušenka nad vsemi ročno izdelanimi rečmi, še posebej če so tako čudovite, kot copatki Ursanina. Tile na sliki so že naša tretja serija ...

Copatki (6/365)


Pravzaprav sem se nad njimi tako navdušila, da sem za lastno veselje doma tudi sama že napravila nekaj copatkov iz filca.Ne bom rekla, da so podobni, so še precej daleč od popolnosti, ampak vsak par je boljši :). Kot pravijo - vaja dela mojstra. Pa še čas bolj koristno porabljam, kot če bi non-stop ždela za računalnikom.  Slik pa (vsaj zaenkrat) ne bom lepila, moram še malo dodelati tehniko :).

petek, 17. avgust 2012

Uspavanka


V naročju toplem dete tiho spava
in vstopa v pravljic polne hrame.
Nevede objema roko mame,
ki dete majhno lahno, lahno pozibava.

Za lahko noč mu mamica prišepetava
v ušesce drobno sladkosti in lepote same.
V naročju toplem dete tiho spava
in vstopa v pravljic polne hrame.

Vse mirno je in čut ničesar ne zaznava,
le toplo sapico pri vrhu rame
začuti mati, ko med lesene trame
posije luna tja, kjer je otroška glava.
V naročju toplem dete tiho spava ...


(Rondel)

Mehkoba (5/365)

četrtek, 16. avgust 2012

Perspektiva

Včasih je življenje odvisno od tega, s kakšne perspektive ga gledaš. Lahko ti izgleda neizmerno težko, da bi najraje vse pustil in obupal, ker enostavno ne zmoreš več ...

Lahko je polno izzivov, malih ovinkov, ki daljšajo tvojo načrtovano pot, hkrati pa jo bogatijo. Zavedaš se, da bi lahko pot bila krajša, vendar bi bila neprimerno manj slikovita.

Včasih pa je življenje preprosto popolno. Veš, da težave so, ampak so v prav zdaj nekje daleč v ozadju. Ujet si tukaj v popolnosti trenutka in čutiš, da ne bi moglo biti bolje.


Včasih - a žal res samo včasih - življenje izgleda popolnoma drugače samo zaradi perspektive.

Od zgoraj (4/365)

torek, 14. avgust 2012

Počitek

Tudi to se kdaj prileže. Meni bi se že, pa malo plešoče bitje v trebuščku ponavadi ravno takrat, ko bi si želela, ne pusti.

Zajček (2/365)

ponedeljek, 13. avgust 2012

Na čakanju ...

Včasih imam občutek, da neprestano nekaj čakam. Čakam, da pride poštar s kakšno odločbo, čakam, da se skuha kosilo, čaka, da pride moj dragi domov ...
Ampak čakanje, ki me utruja, nervira in hkrati navdušuje, je čakanje posebne vrste. Počasi odštevam - sprva mesece, nato tedne, zdaj pa bom pošasi začela odštevati tudi dneve.

Kajti to pričakovanje bo našo družinico povečalo še za enega člana. Naš mali, čisto posebni sonček bo dobil družbo. In samo še en mesec in en teden nas - predvidoma :) - čaka do takrat.

Čas (1/365)



(V vmesnem času pa se lotevam projekta 365.)