Utrujena sem. Zadnje dneve bi včasih samo spala, kjerkoli, kadarkoli. Na mojo žalost so trenutki, ko si lahko ukradem kanec rahlega dremeža, te čase precej redki. Kar malo z nostalgijo se spominjam zadnjega meseca nosečnosti pri Julijanu.
Vse pogoje, razen enega izpita, sem opravila, stvari so bile prpravljene in bila sem popolnoma brez skrbi. Deveti mesec sem tako rečeno prespala. Zame se je noč začela ob devetih zvečer in se končala ob desetih, enajstih dopoldne. In, oh, potem so seveda sledili še kratki popoldanski dremeži, ki so jih prekinjali posamezni obroki (če sem bila seveda sploh dovolj pripravljena vstat in si jih pripravit :). Lahko bi rekla, da sem spala kot dojenček, vendar sem kaj kmalu izkusila, kakšna je realna podoba tega reka. Res da v skupnem seštevku novorojenčki prespijo večino dneva, vendar so prekinitve tako pogoste, da mlada mamica nima kaj veliko od tega "spanja".
No, kakorkoli že, zdaj, ko sem drugič noseča, to spanje cele dneve na žalost odpade. Takrat ko naš fant spi, imam komaj čas, da opravim najnujnejše zadeve, kadar pa bedi, je pa malo težko spati :). Vendar sem danes popoldne kljub temu kar dvakrat uspela za četrt urice pobegniti v deželo sanj.
Zdaj, ko sta moja fanta varno spravljena v posteljah in je moj blog napisan, pa se za malo daljše obdobje odpravljava v sanjski svet tudi jaz in moj trebušček. Komaj čakam.
 |
| Od zgoraj (9/365) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar