Naša zgodba se začenja tam nekje septembra 2009. Najina se je začela sicer že prej, januarja 2007, ko sva ugotovila, da sva ustvarjena drug za drugega :). No, kakorkoli že, septembra 2009 sta se na nosečniškem testerju pokazali dve črtici. Bila sva neskončno srečna, hkrati pa morda čisto malo zaskrbljena. Oba sva bila še namreč študenta, moj (takrat še ne) mož že sicer skoraj z diplomo v žepu in obljubljeno službo za nedoločen čas (oboje je oktobra že imel :), jaz pa šele v 3. letniku. Niti stanovala še nisva skupaj ... Kljub temu pa je bila novica za naju izredno razveseljiva.
Vse je normalno teklo nekje do ultrazvočnega pregleda nuhalne svetline, mislim, da sem bila noseča okoli 11 tednov. Ironično, sprva niti nisem želela na ta pregled, nato pa sem se po priporočanju zdravnice, češ da ne bi bilo slabo, le odločila, da grem.
Takrat je bila z mano moja sestra. Hvalabogu. Če bi bila sama, bi mi bilo neskončno težje. Spominjam se, da sem bila naročena proti večeru in da sva se izgubljali nekje v Dravljah. V ambulanti je bilo tako fino opazovati našega mulčka preko diaprojekcije - brcal je in migal, videla sem srček, prstke na rokah in nogah ... Čudovit občutek! Ko je bilo pregleda konec, je zdravnica rekla le, da je nuhalna svetlina kar precej povečana in da je večje tveganje za razvoj Downovega sindroma. Bila sem popolnoma prestrašena, šokirana, konec koncev je ja cel pregled potekal v redu, otroček je migal in brcal in vse ... Želela sem si samo ven, ven iz tiste ordinacije in v objem mojemu dragemu.
V avtu sem se za silo potolažila, zahvaljujoč moji sestri, in začela počasi vključevati v svoje življenje razmišljanje Kaj pa če ... Kaj pa če res ni vse v redu? Kaj pa če se moj otrok res rodi z Downovim sindromom? Kaj pa če bo šlo kaj narobe? Vedeti je treba, da je pregled nuhalne svetline samo presejalni test in kakršna koli anamneza še ne dokazuje, da se bo v praksi uresničila - kaže le na večjo ali manjšo verjetnost za pojav nepravilnosti. Vsemu navkljub je težko ostati pozitivno nastrojen, ko gre enkrat za tvojega otroka.
Pred naslednjim pregledom pri ginekologinji sva si z mojim dragim enkrat vzela čas in se pogovorila. Sama sem že imela nekaj izkušenj pri delu z otroki s posebnimi potrebami; vedela sem, da je težko, hkrati pa tudi zelo navdihujoče. Nisem pa vedela, kako na to gleda moj bodoči mož. Z olajšanjem sem spoznala, da bi tudi on sprejel malo rastoče bitje z odprtimi rokami, pa naj se rodi kakršnokoli že, zdravo ali ne tako zdravo. Bila sva enotna v tem, da na nadaljne preiskave ne grem - ni imelo smisla, saj nisva bila pripravljena odpraviti tega malega utripajočega srčka. Na vso srečo tudi ginekologinja ni bila pretirano posiljiva v smislu, da je nujno potrebno opraviti še amniocentezo itd. Zakaj le? Naj bi bil rezultat kakršen koli, midva svoje odločitve ne bi spremenila. (Kot se je kasneje izkazalo, tudi amniocenteza ne bi ničesar pokazala, saj je naš sonček kromosomsko popolnoma zdrav XY :).
Nosečnost je nadalje potekala dokaj normalno. Prestala sem sicer več zdravljenj z antibiotiki zaradi uroinfektov, zaradi česar so me zadnje tedne spremljali v ambulanti za patološko nosečnost, sicer pa ni bilo nič posebnega. Noben ultrazvok (imela sem še morfologijo okoli 20. tedna, nato pa še dva ultrazvoka v ambulatni za pat. noseč. v 32. in 36. tednu) ni pokazal nobenih bistvenih nepravilnosti možgan, niti se nismo pretirano osredotočali nanje. Še vedno je ostal nekje v meni malenkosten drobček strahu Kaj pa če ..., ampak načeloma sem bila neobremenjena. Konec koncev je bilo (mislim da) le okoli 2 % možnosti, da otrok ne bo popolnoma normalen.
15. maja 2010, bila je taka deževna sobota, mi je odtekla voda. S tem se je moja nosečnost zaključila in se je začel porod.
 |
| Ograja (12/365) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar