ponedeljek, 02. december 2013

December se je začel

In to zelo lepo :). Po novembru, ki se je zadnji teden zaključil na pediatriji zaradi Julijanove pljučnice, se je december začel zelo lepo. V začetku prejšnjega tedna smo bili sprejeti na oddelek, konec tedna smo se že cartali doma.

Danes pa me je razveselil tudi poštar- prinesel je paket, ki sem ga naročila pri tejle talentirani mami.
Čudoviti kapici za dve moji mali bučki.
En moder čuk za mojega fanta ...

In ena nežna sovica za mojo pupo.

In čeprav tega sploh nisem naročila, je bilo v paketku tudi nekaj zame :). Prstan čudovite travnato zelene barve, ki ne bi mogla biti bolj po mojem okusu.


Tamara, hvala! Krasni izdelki. Nas bojo greli celo zimo.

(Je fino imet talentirane blogerske prijatelje.)


petek, 29. november 2013

Crumble/drobljenec z jagodičevjem (paleo/vegansko)


Tole je ena super hitra, preprosta sladica. Najboljša je malo potem, ko jo vzamemo iz pečice.

Drobljenec sem delala že pred tem, vedno iz mešanice navadne moke in oreščkov. In seveda z maslom. Kljub temu se mi je zdel dober za paleo predelavo - predvsem zaradi tega, ker je struktura samega drobljenca - kot že samo ime pove - razdrobljena in zato ni strahu kot pri večini paleo dobrot, kako bo vse skupaj nakoncu izpadlo. Če se drobljenec drobi, je to nekaj čisto normalnega :).


Sestavine (za dve osebi oziroma 2 malo večji posodici/4 manjše):
- 1 jabolko
- 1 posodica jagodičevja
- cimet
- žlica medu (po želji)
- 1/4 posodice celih mandljev
- 1/4 posodice celih orehov
- pol posodice mletih mandljev in kokosove moke
- žlica (ali dve) kakavovega masla
- žlica (ali dve) kokosovega masla (odvisno, kako suha pride gmota)
- žlička kokosovega sladkorja (po želji)


V posodice damo drobno narezano narezano jabolko in jagodičevje, ga začinimo s cimetom (lahko dodatno dosladimo z medom, če smo bolj pri ta sladkih). 

Drobljenec naredimo iz grobo mletih (ali še bolje - nasekljanih) mandljev in orehov, kokosove moke, fino mletih mandljev, kakavovega masla (prej ga drobno nasekljajte) in malo kokosovega olja. Jaz sem malo osladila s kokosovim sladkorjem (lahko tudi med, agavin sirup ...). Sestavine pregnetemo skupaj, da se malo sprimejo, in nadrobimo po sadju. Ne bojte se, če bo masa za vaše pojme preveč suha - kakavovo maslo je namreč trdo in se na sobni temperaturi ne razpusti. Se bo pa zagotovo raztopilo v pečici in dalo drobljencu fantastičen čokoladni vonj.

Pečemo 180° C približno 5-10 minut (oziroma tako dolgo, da drobljenec dobi lepo rjavkasto barvo - odvisno tudi od posodic).


Sadje lahko uporabite načeloma katerokoli. Jaz sem uporabila jagodičevje, ne samo zaradi lepe barve, ampak tudi zaradi finega sladkokislega okusa. Tale jed je super tudi v primeru, da dobite nepovabljen obisk - celotna priprava vzame kakih 15 minut. Če niste paleojedci, lahko zraven ponudite tudi kakšno kepico vanilijevega sladoleda ali smetano.

Dober tek!

P.S.: Kakovost slik je zaradi slabša zaradi tega, ker je bilo vse skupaj na hitro fotografirano v poznih večernih urah.

petek, 22. november 2013

Kaj pa ti delaš?

Vsake toliko me doleti tole vprašanje. Čisto klasično vprašanje, eno tistih sort za prebijanje ledu. S to razliko, da moj odgovor ni ravno klasičen, ker nimam službe klasične sorte.

Trenutno sem "stay-at-home-mum", kot bi se moderno reklo po ameriško. Po naše bi bil še najbližji izraz gospodinja, po SSKJ ženska, ki opravlja ali vodi domača, hišna dela. Ampak jaz sem svetlobna leta daleč od tega :). No, saj pospravim, skuham in zložim cunje, ampak to je zame tako bolj mimogrede. Definitivno to ni moj smisel življenja ...

V letošnjem študijskem letu bi rada opravila še zadnjih nekaj izpitov (ni jih tako malo, kot se morda bere) in diplomo. Študij sem po Julijanovem rojstvu postavila na stranski tir - najprej zaradi celotne situacije, na katero sva se morala oba z možem navaditi, kasneje pa tudi zaradi časovne distance - enostavno sem bila že tako ven iz vsega skupaj, da mi je bila še samo misel na faks mučna. In se raje nisem obremenjevala.
In ko sem končno začela razmišljati (poudarek na razmišljati - to pomeni, da sem bila še daaaleeeč od aktivnega delovanja), sva ugotovila, da pričakujemo še enega člana. Ker Julijan v tistem času dopoldne še ni bil v varstvu, je bilo dejansko utopično si vzeti uro ali dve na dan in se spraviti k učenju. Čas pa tudi zelo, zelo hitro beži in ko smo končno dobili odločbo o usmerjanju za našega pobalina, je bil september že tu. In naša najmlajša članica tudi.
Vsak, ki ima otroke, ve, da se z njihovim prihodom svet zatrese in popolnoma postavi na glavo. Pa ni važno, ali imaš enega ali več njih. Tudi pri nas ni bilo nič drugače. Zato je moj študij počakal še eno leto, do letošnjega septembra, ko sem končno ponovno malo bolj zagrabila za zapiske. In to dejansko, ne samo v mislih.
Tako lahko zdaj na vprašanje iz naslova brez pretvarjanja rečem, da študiram, da sem absolventka :).

Pa nisem samo to. Najprej in predvsem sem mama. Od dneva, ko so položili Julijanovo malo glavico v moje naročje. Morda še od prej, od takrat, ko sem prvič začutila njegove drobcene gibe, nežne kot milni mehurčki. Ali pa celo morda od tiste septembrske sobote leta 2009, ko sva izvedela, da bova starša. Ni važno, kdaj natančno se je zgodil ta premik v meni, vem samo to, da sem od takrat naprej mama, in da skrbi, ali bo z mojimi otroki vse v redu, ne bodo nikoli izginile. Kot ne bo izginila moja ljubezen.

Hkrati pa sem šele s tem, ko sem postala mama oz. bolje rečeno - ko sem postala "stay-at-home" mama, spoznala strasti v svojem življenju, ki jih drugače najverjetneje ne bi nikoli.

Ena od teh stvari je zagotovo tek. Večina mojih srednješolskih in osnovnošolskih prijateljev vam lahko zagotovi, da tek definitivno ni bil ena od stvari, ki bi jih imela rada. Risanje? Verjento. Pisanje pesmi? Vsekakor. Igranje v gledališču? Absolutno. Tek? Nikoli. Tisti srednješolski cooperjev tek je bilo zame mučenje na dolge razdalje. Pa je šlo za dvanajstminutni tek. Niti slučajno si takrat nisem predstavljala, da bom deset let kasneje v roku enega meseca pretekla dva polmaratona.
Pa sem ju. In to z neskončnim užitkom. Zato ker tek zame ni več muka, že dolgo ne. Ura teka, ki si jo vzamem parkrat tedensko, je ura zame. To je čas, ko odklopim negativne misli in priklopim boljšo, sposobnejšo sebe. To je ura, ko ni skrbi, ko ni študijskih obveznosti, ko ni važno, ali je stanovanje pospravljeno, ali bo dovolj denarja do konca meseca, ali je vse tako, kot bi moralo biti ... To so trenutki, ko je vse natačno tako, kot je prav, in jaz sem natančno tam, kjer moram biti. Včasih v malo hitrejšem tempu, včasih bolj počasi, vedno pa sama s sabo. Doma sem to zelo težko, čeprav imam zdaj, ko sta oba v vrtcu, dopoldneve čisto zase. Ni ga problema, ki se ne bi po uri teka zdel vsaj malo lažji. In to je zame dovolj velik razlog, da vztrajam.

Druga strast je fotografija. Vem, da sem še daaaleeeč od profesionalcev, ampak nekako upam, da se v meni vseno skriva kanček tistega, kar imajo tudi oni. To me žene, da se zalagam z literaturo, da se poglabljam v to, kako fotoaparat deluje, da se igračkam s postavitvami in igro svetlobe, da iz trgovine z dekorativnim materialom nikoli ne odidem praznih rok, ker zmeraj najdem nekaj, kar bi lahko uporabila ... Ampak najlepše je, da me tiste taboljše fotografije vedno presenetijo. Kot bi one poiskale mene, ne jaz njih. So redke, ampak dragocene.

Tretja strast je bolj sveža, ampak je pa zato toliko bolj slastna - ustvarjanje zanimivih paleodobrot :). Ker je še tako sveža, težko govorim o nečem, kar me bo izpolnjevalo na dolgi rok, vsekakor pa je "kreiranje" novih receptov nekaj, kar me izjemno motivira tale mesec, ko poteka paleovember.

Morda res nimam visoko zvenečega naziva, strašne izobrazbe (konec koncev sem še zmeraj samo gimnazijski maturant) in za dol past službe. (Zaenkrat.) Imam pa zato fleksibilen delovni čas :). In dokler ga imam, bom poskušala iz njega iztisniti največ, kar lahko.
-Kaj pa ti delaš? -Oh, nič, sem samo prav posebna mama.

torek, 19. november 2013

Moji "ko-bi-le-bili-veliki-in-okrogli" makroni (paleo)

Ste še poizkusili makrone (macaroon po angleško)? Potem zamujate čudovito hrustljavkasto kremast okus. Nekaj edinstvenega so. Pa še privlačni na pogled.

Prve sem imela čas preizkusiti makrone od Špele in moram poudarit, da je vsekakor postavila visok nivo kvalitete. Takrat sem se zaljubila v njih. Potem sem tu in tam še kakšne kupila, ampak tisti prvi, Špelini, so zame še vedno najboljši.

Dostikrat sem jih želela narediti tudi sama, pa se mi ni dalo čakati en dan z beljaki ali pa nisem imela jajc (dobesedno in figurativno). Tale mesec, ko sem na paleo prehrani, pa moja glava očitno misli, da mora preizkusiti vse recepte za nazaj in za naprej. Kar zna biti rahel problem, še posebej pri delikatnih sladicah (kar makroni zagotovo so), ker je precej sestavin prepovedanih. V receptu za makrone sicer ni moke (en plus), je pa zato sladkor v prahu (kar je precejšen minus).

Ampak imela sem dovolj jajc (dobesedno in figurativno :)), včeraj sem si že dala na stran dva beljaka, rumenjaka pa sem porabila za zelenjavne pogačice (recept bom objavila v prihodnjih dneh), tako da izgovorov ni bilo. Odločila sem se, da sladkor preprosto zamenjam z medom, kar bo, pač bo.

Poskušala sem vsaj delno slediti (še posebej glede postopka) receptu pri Špeli in Cimetovem dekletu.

Sestavine, ki sem jih uporabila jaz, pa so takšne:
- 2 beljaka (pri meni je to naneslo okoli 80 g) - naj bosta en dan na sobni temperaturi
- 20 g medu
- noževa konica vanilije v prahu
- 100 g mandljev
- 150 g medu

Najprej stepemo beljak, da postane bel, nato pa vmešamo 20 g medu z vanilijo v prahu in stepemo do kompaktne, sijoče mešanice (kar nekaj časa).
Nato dodamo med in mandlje in jih rahlo vmešamo v sneg (z največ 50 zamahi). Gosto kremasto mešanico damo v servirno vrečko (ali navadno vrečko, ki ji odstrižemo kot) in naredimo z maso kroge (ko se razlijejo, naj bodo premera cca. 3 cm). Pustimo stati na sobni temperaturi pol ure, nato pa damo za 25 min v pečico, ogreto na 135° C.
V pečici naj bi makroni lepo narastli (da dobijo pri dnu tako lepo kronico, zgoraj pa morajo biti lepo gladki, skoraj spolirani). Pri meni niso narastli, so bili bolj podobni janeževim upognjencem (bi skoraj zagotovo trdila, da je to zaradi medu in ne čisto pravih razmerij), pa tudi čisto gladki niso bili (verjetno zaradi tega, ker nisem uporabljala mandljeve moke, ampak mlete mandlje). Drugo porcijo sem pekla 5 minut manj, torej 20 minut, ker sem mi je zdela prva runda morda malo pretrda. Ampak so se kasneje, ko sem jih napolnila s kremo, kljub temu fino zmehčali na sredini, zunaj pa so ostali lepo hrustljavi.

Med pečenjem sem naredila čokoladno-bananino kremo. Paleo ne dovoljuje mlečnih izdelkov (recimo smetane), zato sem se poskušala znajti po svoje.
Sestavine:
- žlica kakavovega masla
- pol kocke kokosovega masla (ne olja!)
- 30 g 90% temne čokolade
- 30 g 75% temne čokolade
- žlica kakava v prahu (ali po občutku)
- 1 banana
- malo kokosovega mleka
- malo vanilije v prahu

Čokolado raztopimo v maslu. Banano zmiksamo s paličnim mešalnikom, dodamo kokosovo mleko in vanilijo v prahu. Primešamo raztopljeno čokolado. Krema ni tako čvrsta kot ganache - za kaj takega bi verjetno morala dodati več temne čokolade. Je pa vseeno dobra (rahel priokus svežine doda tudi banana) in se tudi rahlo strdi na hladnem.
Potem pa nas preprosto čaka še samo to, da piškotke in kremo zložimo skupaj. In pohrustamo. Ampak mislim, da tu ne bo problema ...

Dober tek!

ponedeljek, 18. november 2013

Paleo soufflé


Svoj prvi in daaaaleeeč najboljši (in do sedaj edini, ki sem ga poizkusila, zato sem zelo težko merodajna) soufflé/sufle sem zmazala letos poleti v Logarski dolini. Bil je božanski! Že dolgo časa sem ga imela namen narediti tudi doma, ampak nekako nisem našla volje.

Ampak na paleo je vsak izgovor dovolj dober, da začnem pripravljati kakšno paleo sladico. In kdor je imel kdaj čast poizkusiti to božansko čokoladno pregreho, ve, da je sufle prva izbira za čokoholike. Večina slovenskih receptov vsebuje moko. Sprva sem zato želela uporabiti mandljevo moko, nato pa sem nekje zasledila, da se čisto tapravi sufle dela brez kakršnekoli moke. In to je nekaj, kar si vsak paleojedec želi slišati.

Za recepti sem pobrskala na tujih spletnih straneh s paleo recepti, potem pa sem jih malo prilagodila sestavinam, ki sem jih imela doma (kokosov sladkor sem nadomsetila z mešanico agavinega sirupa in medu). Tudi šalčk, primernih za sufle, še nisem našla (podobne, ampak bistveno manjše so sicer v Intersparu - vendar so verjetno namenjene crème brûlée), zato sem pač uporabila tiste, ki so mi bile pri roki. Učinek s pravimi skodelicami bi bil sicer boljši, ampak tudi te so čisto zadostovale. Je pa vino, če so ožje in višje (moje so malo prenizke in zaradi tega tekoča notranja sredica hitro rata netekoča).

Na žlički se vidi, da je rahlo kremast, moral bi biti še bolj, kot gosta čokoladna krema.
Sestavine:
- 3 žlice masla (sama sem uporabila kombinacijo 2 žlic kakavovega masla in 1 žlice kokosovega olja, lahko uporabite tudi ghee)
- 2 žlici kakava v prahu
- 90 g čokolade (sama sem uporabila 2/3 85% in 1/3 75% čokolade)
- malo vanilije v prahu
- 2 rumenjaka
- 2 beljaka
- 2 žlici agavinega sirupa/medu/kokosovega sladkorja
- ščep soli
- ščep sode bikarbone

Maslo, kakav in čokolado raztopimo nad soparo in ohladimo (da nam rumenjak ne zakrkne). Dodamo rumenjaka in vanilijo v prahu in stepemo. (Čeprav sem stopljeno čokolado ohladila do mlačnega, sem ob stepanju z rumenjakom kljub temu dobila občutek, da je stvar rahlo zakrknila. Vseeno je potem ob dodanih beljakih stvar dobil približno pravo teksturo. Verjento.)
(OPOMBA: Čokolado res dobro ohladite in jo nežno vmešajte v prej stepene rumenjake, najbolje z lopatico - NIKAKOR je ne stepajte z mešalnikom, ker postane masa čokolade in rumenjakov gosta in trda.)
Posebej stepemo beljaka, agavin sirup, ščep soli in sode bikarbone - naj bo čvrsto stepeno. Rahlo vmešamo v mešanico čokolade in rumenjakov.
Posodice izdatno namastimo in obsujemo s kakavom v prahu. Vanje vlijemo mešanico in pečemo priblišno 10-13 minut na 190° C.
Eno posodico sem dala ven po točno 10 minutah pečenja in je bila malenkost pretekoča, ostali dve pa po 12 minutah, kar je bilo spet rahlo preveč, ker sta bili na sredini samo še rahlo tekoči. Če mi jih vzela ven po 11 minutah, bi bili popolni. Odvisno je tudi od posodic. Čas morate res naštudirati sami.

Okus je super čokoladen, ne presladek (če želite slajše, pač dajte ali več agavinega sirupa ali pa namesto 85% čokolade samo 75%). Super za h kavici in super za razvajanje.

Glede na to, da je to moj drugi sufle v življenju in prvi, ki sem ga naredila sama, moram reči, da je odlično uspel.

nedelja, 17. november 2013

Na polovici paleovembra (poročilo)

Oz. že čez polovico. Tale paleovember teče kar hitro, precej bolj, kot sem sprva pričakovala.

In kako mi gre?

Moram reči, da precej dobro. Priznavam, da tu in tam tudi kaj zagrešim - zadnjič mi je tako zelo padel cuker, da sem si privoščila čokoladni mousse. Pa tudi na kakem obisku pohrustam kakšen kos sira, ki ga drugače ne bi, ampak načeloma se vsaj žitaricam izogibam. Kar je zame, čigar dan ne sme miniti brez vsaj enega francoskega rogljiča, polnjenega s čokolado, ogromen napredek :).

Še zmeraj uporabljam bistveno preveč oreščkov, suhega sadja in banan (glavnih sestavin paleosladic torej), ampak ker so na paleo listi dovoljenih živil, se ne sekiram preveč. Verjetno je to tudi razlog, da teža ostaja na istem nivoju kot pred začetkom diete (morda sem šla dol kakšno deko, dve), ampak moj namen tako ali tako ni bil izgubiti kile. V paleoizziv sem se podala z namenom izboljšanja počutja in da vsaj malo prečistim telo pripravljene hrane in sestavljenih OH.

Bistven napredek pa opažam v svoji inovativnosti v kuhinji. Kar je kar nekako logično, če ne želiš jesti enolično. Še posebej iznajdljiva sem postala glede sladic, včasih na hitro spacam skupaj kaj tako dobrega, da mi vse skupaj vzame manj časa kot pred izzivom skok v sosednjo trgovino (ki je reeees blizu).

Načeloma je tekaške sezone že konec, ampak jaz s tekom kljub temu nadaljujem. Po ljubljanskem polmaratonu sem imela kaka dva tedna predaha, zdaj pa sem spet na polno "not" in bom verjetno tudi celo zimo (za dobre rezultate se je treba malo žrtvovati). Z ornk treningom sem tako začela šele nekje drugi teden paleodiete, ampak sem kljub temu občutila nekoliko t. i. musklfibra, ker se zmanjšuje količina glikogena, klasičnega goriva za mišice. Med samim tekom zdaj pogosto ne občutim tiste eksplozivnosti in moči, vendar za vse ne bi krivila paleo diete, nekaj ima pri tem verjetno tudi splošno novembrsko vzdušje. To počutje ni tako grozno, da bi bilo omejujoče za trening, imam pa tudi občutek, da počasi že prehajam nazaj na svojo prejšno raven aktivnosti. Verjetno bi bilo tole vse skupaj zame še težje, če ne bi pojedla toliko paleosladic - se mi zdi, da kar omilijo vse skupaj.

Opažam tudi, da paleonačina življenja ni tako težko uskladiti z družinskim, čeprav se diete striktno držim samo jaz. Moje paleosladice jedo prav vsi, tudi obiski, in ponavadi zginejo takoj, ko jih postavim na mizo. Mož med tednom tako ali tako je v službi, popoldne pa brez problema poje tudi to, kar pripravim zase, če pa želi kaj drugega, si pripravi sam (ponavadi kak toast). Sin je na ketogeni dieti, zanj tako ali tako kuham posebej, naša enoletnica pa je tudi mlečno-žitne obroke. Razen če me vidi, da imam na krožniku kaj drugega kot ona. Tako ponavadi zjutraj polovična porcija mojih umešanih jajčk roma v njen želodček :). Očitno je tudi ona paleo navdušenka.

Pa še ideja za paleokosilo - svinjska mrežna pečenka na rdečem zelju z jajci.

Pečenko pripravite po želji :), rdeče zelje pa sem sama naredila tako, da sem prepražila polovico čebule, dodala rdeče zelje in zalila z deci (no, deci in pol) belega vina (bil je zelo sladek sivi pinot), dodala še klinčke in žlico agavinega sirupa, nato pa vse skupaj dušila, dokler se ni zmehčalo (vmes sem dodala še malo vode). Slastno in čisto novembrsko.

petek, 15. november 2013

Ideja za kosilo: zelenjavni narastek iz sladkega krompirja (paleo)

Ponavadi jem zraven glavnega dela paleokosila (mesa, seveda!) kar zelenjavo - kuhano ali poečeno. Tu in tam pa si zaželim kakšne malo manj enolične priloge (čeprav zelenjava zna biti zelo zanimiva priloga, če jo pripraviš na primeren način).

Tako sem si zaželela neke sorte narastka. Sladki krompir sam po sebi je meni osebno presladkega okusa in mi nekako ne paše k vsem tistim slanim obedom, zato sem ga skušala v jed vkomponirati nekako drugače. In ratal je tale slasten, kremast narastek.

Glavne sestavine narastka so cvetača (malo manjša), sladki krompir (2 večja komada) in jajca (jaz sem uporabila 2). Po želji se dodaja še dodatna zelenjava (sama sem uporasbila tudi malo korenčka in brokolija).
Krompir olupimo, narežemo na male koščke, cvetačo pa nadrobimo na manjše cvetke. V vrelo slano vodo damo kuhat krompir in polovico cvetače, da se lepo zmehčata. Posebej skuhamo preostalo cvetačo in zelenjavo, ki jo še želimo dodati (če želite bolj hrustljavo, lahko tudi pustite tako, kot je, se bo pokuhala v pečici).
1. Cvetačo in sladki krompir odcedimo.
2. Zmiksamo s paličnim mešalnikom.
3. Vmešamo dva razžvrkljana rumenjaka.
4. Vmešamo ostalo zelenjavo.
5. Beljake stepemo v trd sneg.
6. Sneg čisto narahlo vmešamo v pripravljeno zmes.

Mešanico presujemo v posodice (uporabila sem manjšo keramično, ki je na sliki, in večjo kvadratno, veliko 15x25 cm). Pečemo 25 - 35 minut (odvisno od velikosti posode) oz. po občutku, da se narastek po vrhu rahlo zlato obarva. Temperatura pečice naj bo med 180 in 200° C.




Postrežete ga lahko kot prilogo k čemerkoli. Sama sem si ga privoščila s piščančjimi bedri z rožmarinom in zelenjavo, pečeno v pečici. Za vse prste polizat!
(In naša najmlajša ga ima raje od čokolina.)





četrtek, 14. november 2013

Čokoladna pita s slivovim prelivom (paleo/presno)

Tale pita je narejena na podoben princip kot vse ostale presne sladice - podloga iz oreškov in datljev, potem pa krema iz svežih sestavin. Je izredno svežih okusov, hkrati pa zaradi sliv popolna za ta jesenski čas.

Na sliki manjka še ena banana in reženj limone, kar sem ugotovila šele ob sami izdelavi.


Sestavine:
- skodelica mandljev
- skodelica datljev
- zrel avokado
- dve banani
- 3 jedilne žlice kakava v prahu
- malo iztisnjenega limonineha soka (približno 1/4 limone)
- kakavovo maslo (cca. 2 veliki žlici - ena za kremo in ena za preliv)
- cimet
- suhe slive

Datlje in mandlje zmeljemo (enako kot pri presnem jabolčnem zavitku). Razporedimo jih po tortnem modelu (jaz sem si pomagala z valjarjem za bolj enakomerno razporeditev).

S paličnim mešalnikom zmešamo avokado, banani, žlico kakavovega masla, cimet (po občutku), limonin sok in tri žlice kakavovega masla, da dobimo lepo kremasto mešanico.

Kremo enakomerno razporedimo po tortnem modelu. Sama sem dala pito za 15 min v zamrzovalnik, medtem pa sem naredila preliv iz suhih sliv.
Preliv naredimo tako, da s paličnim mešalnikom zmešamo suhe slive in vodo (konsistenca je podobna kot pri malo bolj tekoči marmeladi), dodala pa sem še žlico kakavovega masla in vse skupaj samo toliko segrela nad soparo, da se je maslo razpustilo.

Vse skupaj na tanko premažemo po piti in voilá! - pita je pripravljena za v želodčke. Verjetno bi bila še bolj trdna, če bi jo čez noč pustila v hladilniku (ali morda celo zamzovalniku), ampak moja volja enostavno ni bila dovolj trdna.

torek, 12. november 2013

Ideja za kosilo: pasta bolognese na paleo način





Ko preideš na paleo način prehranjevanja, izgine velik del živil iz tvojega življenja. Želja po njih pa ne usahne tako zlahka :). Zelo pomembno je tudi, da ob samodejnem zvišanju beljakovin v obliki mesa ne pozabimo tudi na ogljikove hidrate.

Ogljikovi hidrati niso samo v testeninah, kruhu in rižu - vse te stvari bi nam verjetno najprej padle na pamet, če bi jih morali našteti. Ob normalni (s tem ciljam na nepaleo prehrano) prehrani nekako pozabljamo na zelenjavo, na sadje morda ne toliko. Jo uporabljamo kot sestavine za razne omake ali kot prilogo priloge :), vsekakor pa pokrivajo relativno majhen delež krožnika.

Življenje po paleo principu me je nekako prisililo, da sem začela uporabljati precej večje količine zelenjave. Čeprav sem bila prej mnenja, da je uporabljam kar precej, šele zdaj vidim, da sem bila rahlo v zablodi.

In ne samo da je zelenjave več, tudi bolj raznovrstna je. Prej največkrat uporabljeni krompir, koruza, grah, fižol (vse stročnice razen stročjega fižola) so po principih paleolitske prehrane prepovedani, se je pa zato v tem času prvič recimo pojavil na meniju sladki krompir in hokaido buča, ki jih drugače niti slučajno ne bi dala v svojo košarico.

Vendar ne gre zanikati moči "comfort" hrane in pasta je definitivno del nje. Tale paleo verzija morda ne da čisto istega občutka, je pa dokaj dober nadomestek.
Priprava je preprosta in hitra. Bučke in korenček ostrgamo z lupilcem, da nastanejo neke vrste rezanci, ki jih 1-2 minuti blanširamo v vreli slani vodi. "Testenine" odcedimo in preprosto polijemo z navadno bolognese omako.
Naj še omenim, da je pri bučki dokaj podobna tekstura kot pri rezancih, korenček bi za kaj podobnega verjetno mogla blanširati dlje. Ampak sem bila vseeno izredno zadovoljna z današjnim kosilom.


Paleopiškoti (veganski)

Easy-peasy stvarca. Narejeni so hitro, izginejo še hitreje. Dopadejo se mi tudi zaradi tega, ker niso presladki.


Potrebujete:
- eno banano
- lonček mletih mandljev
- pol lončka kokosove moke
- košček temne čokolade (jaz sem uporabila 90%)
- košček kakavovega masla
- pest mandljev

Banano zmečkamo (kar z vilico), dodamo nasekljano maslo, mlete mandlje in kokosovo moko (dodajamo po občutku, da dobimo nekakšno lepljivo gosto mešanico).
Nasekljamo mandlje in črno čokolado in jih vmešamo. Dobljeno mešanico s pomočjo žličke razporedimo po peki-papirju. Pečemo 10-15 min na 180° C.
Sama sem piškote nekje na polovici pečenja rahlo sploščila (kar z roko, razen če se bojite, da vas bo rahlo opeklo).
Sveži iz pečice
Piškoti zelo lepo dišijo, teknejo tako topli kot hladni :). Ker nimajo mleka in jajc, so primerni tudi za vegane.
In mislim, da se bojo super podali k popoldanski kavici ;).




nedelja, 10. november 2013

Čas za spanje

Čas za spanje in cartanje. Moj najljubši čas.

Medtem ko se mali škrat carta v očkovem naročju, jaz ponavadi dajem malo princeso spat. Že lep čas to ni več velik problem, ponavadi že pred sedmo kaže prve znake utrujenosti. Po večerji sledi umivanje (vseh štirih!) zobkov, kopanje, poljubček bratcu in očku, potem pa spat v svojo posteljico.
Njena spremljevalka med spanjem
V tem tednu celo brez dojenja (bilo je lepo leto in še malo). Odkar je začela čebljati, so tele njene večerne minute tik pred spanjem polne besed in stavkov, ki jih žal ne razumem več (me pa kljub temu izjemno zabavajo).

Ko zaspi, se pride k meni cartat mali škrat. Pri njemu žal uspavanje ne gre tako z lahkoto ... Včasih zaspi malo pred deveto, včasih je buden še dolgo po deseti (ko dobi zadnjo porcijo zdravil). Večinoma ga zmanjka kakih petnajst minut pred deseto. Hvalabogu sem jaz precej večerni tip človeka (za razliko od mojega moža), zato mi niti ni problem ostat tako dolgo pokonci. Ponavadi grem spat šele kako uro ali dve zatem, ko vsi zaspijo. Če je na polici kaka zanimiva knjiga, pa še kasneje.

In zelo fino se je cartat z malim škratom v poznih večernih urah, ker je takrat moje naročje res rezervirano samo zanj (podnevi vanj zelo hitro zleze mala princesa).

četrtek, 07. november 2013

Bananin kolač s suhim sadjem (paleo)

Pravzaprav kokosov, mandljev in bananin kolač s suhim sadjem.
Sestavine:
- 3 jajca
- 3 banane
- ščepec cimeta
- ščepec vanilije
- 1 korenček
- 1 dl kokosovega mleka (mogoče malenkost več)
- 50 g mletih mandljev
- 100 g kokosove moke (kar tisti kokosovi kosmiči so čisto ok)
- žlička pecilnega praška
- pest rozin
- pest brusnic
- orehi in mandlji za okras

Banane pretlačimo, dodamo rumenjake, cimet in vanilijo. Zmiksamo in dodamo nariban korenček ter kokosovo mleko. Mešanici dodamo mlete mandlje in kokosovo moko s pecilnim praškom. Premešamo, dodamo suho sadje in narahlo vmešamo stepen beljakov sneg.


 Mešanico presujemo v pekač in pečemo na 160°C približno 1 uro (lahko tudi malo dlje).


 Zelo fino. Brez dodanih sladil, vendar so kljub temu vse potrebe po sladkem zadovoljene. Tole bo zelo prijalo popoldne h kavici.

Sem pa ugotovila (ponovno!), da v kuhinji preživim bistveno več časa, če sem na paleoprehrani :). In to jaz, ki sem daleč od kulinaričnega guruja. Ampak je nekaj na tem, ko izločiš vse sestavine klasične hitre kuhinje - testenine, riž. Primoran si razmišljati z glavo, kaj boš dal v lonec, da boš vsaj približno zadostil brbončicam, ki se jim še cedijo sline po starem, sladkorja in žitaric polnem življenju.
Pa vendar - presenetljivo - uživam v tem.