torek, 22. januar 2013

Dve oblekici v eni

Take imam najraje :). Z blagom, ki sem ga nabavila nazadnje, sem nameravala nekaj sešiti za našo štirimesečnico. Tudi naš pob bo prišel na vrsto, ampak najprej moram usvojiti prvine šivanja in hlače so že višji nivo :).

Na internetu se najde svašta. Res svašta. In tako sem naletela tudi na tale tutorial: Reversible dress. Ker je izdelava zelo lepo razložena, se ne bom ponavljala. Če želi kdo sešiti podobno zadevico, naj samo sledi navodilom na povezavi. Rob obleke sem sicer prikrojila po svoje, ampak drugače pa je vse narejeno na enak način.

Najprej sem natisnila kroj in ga malo povečala - lahko bi ga še bolj, kar sem ugotovila šele kasneje (zato sem tudi podaljšala oblekico z oranžnim robom).
Nato sem izrezala iz vsake tkanine 3 dele, po dva za sprednji (tu je potrebno biti pazljiv, da sta si obratna) in po enega za zadnji del - skupaj šest izrezanih krojev.Iz tankega satenastega traku sem izrezala še 4 15-centimetrske trakce.


In po enem popoldnevu šivanja in potrpežljivosti s strani mojih najdražjih je nastala tale oblekica.



Takole pa izgleda na našem dekliču.



Pa še eno vprašanje za izkušene šivilje: kje na spletu bi se dalo ugodno kupiti zanimivo in luštno blago za otroke z vzorci?

četrtek, 17. januar 2013

Preprosta obleka za dojenčico

Prav na silo sem ga zdramila iz zimskega spanja. Moj šivalni stroj namreč. Enkrat septembra je namreč legel k spanju pravičnega, nato sem ga čisto na kratko uporabila decembra, da sem sešila čeveljce iz prejšnje objave, zdaj - ko zunaj na veliko naletava sneg - pa sem ga malo bolj konkretno uporabila.

Že dlje časa sem si na spletu ogledovala čudovite šiviljske projekte in ker je za deklice dosti lažje šivati kot za dečke, sem med oceanom DIY oblekic izbrala tole kvadratno oblekico. Nisem sicer naredila točno take, kot je na povezavi, pravzaprav sem to spletno stran uporabila bolj za merilo in izdelavo kroja. Mislim, da je bol to daleč najlažji šiviljski projekt, tako da jo priporočam vsem, ki se šele učite šivati (tako kot jaz).

Izpadla je pa takole. Meni se zelo dopade, še posebej blago (čeprav ga je mož označil kot blago za predpasnike :P). Ker nima fiksnih naramnic, temveč satensast trak, jo bo naš mali model lahko nosil še kar nekaj časa.



Gledanje v ogledalo :)
Na obešalniku


Tale projekt me je tako navdušil, da sem po ambulantnem pregledu z Julijanom na URI Soča skočila še na hiter obisk v Kilometer (hala A, BTC). Iz trgovine sem prišla za 40 EUR lažja in z naslednjim izplenom. Kaj sem naredila z njim, pa več v eni od naslednjih objav ;).

ponedeljek, 14. januar 2013

Copatki za malo kuštravko

Tele copatke sem naredila že pred časom, enkrat v decembru, za eno malo luštno kuštravko. Vidi se, da se šele učim, kako postati prava šivilja. Ampak nekoč bom obvladala tudi vse te male detajle, ki mi zdaj še kravžljajo živčke.

Copatki iz filca
Model: Tinkara :)


Zraven sem priložila še malo postrani zašito igračko-ropotačko iz blaga, ki jo je možno tudi obesiti.


četrtek, 10. januar 2013

Ne gremo še domov

Otroka trenutno pridno počivata vsak v svoji posteljici, nahranjena in previta. Jaz imam pa čas zase. In ker je to trenutno pri nas doma redka dobrina, jo bom poizkušala kar se da izkoristit.

V dveh objavah sem že na kratko načela našo zgodbo (če bi morda radi osvežili spomin ali pa ste me šele na novo začeli brati, vam pomagam s tema povezavama: Začetek in Julijanov prihod).

***

Prišlo je jutro, ko bi naj z najinim čisto novim, malim in dišečim zakladkom končno odšla domov. Že dan prej sem možu naročila, kje je torba s stvarmi za našega škrata in da naj ne pozabi lupinice. Minute so se mi kar vlekle do tistega napovedanega ultrazvočnega pregleda. Vmes so naju prestavili v drugo sobico. Naposled je sestra le prišla po naju in skupaj smo odšli nadstropje nižje, do oddelka EINT (enota za intentivno nego in terapijo), mimo vseh malih otročičkov, še bolj krhkih in drobnih od našega miška. Spomnim se, da sem stala na njihovem hodniku, povsod naokoli se je videlo razne lučke, čudne aparature in piskanje, in si želela, da bo že konec in bova odšla od tam. Ne le v zgornje nadstropje, temveč domov. 
Zdravnik je najprej pogledal trebušček. Vse je bilo bp (brez posebnosti). Vse bo še dobro, se je vrtelo v moji glavi. Nato je zdravnik začel pregledovati glavico. Najin nemirni sinček je postal še bolj nemiren. Njegov jok se je zarezal prav do srca. Po izrazu na zdravnikovem obrazu sem vedela, da tukaj pa ne bo vse super. Zelo dolgo je opazoval, vendar ni mogel določiti kje je problem, kaj je narobe. Samo videlo se je, da z glavico najinega škratka ni vse tako, kot bi moralo biti. Spomnim se, da je takrat poklical še dva (ali morda tri) kolege, vsi skupaj so ga opazovali, sicer strokovno in z najboljšimi nameni, meni pa se je takrat rušil svet. Nisem upala, spregovoriti, ker sem vedela, da me bo sesulo in da bo slap, ki sem ga zadrževala v svojih očeh, nezadrževano prodrl na plan.

Po pregledu so naju poslali na oddelek. Zdaj sem vedela, da še ne bova šla tako hitro domov. Ne vem, ali sem možu poslala SMS ali sem ga poklicala, karkoli sem že naredila, sem naredila zelo na hitro in skopo, samo z najnujnejšimi besedami. Nato sem se zavila v odejo, se obrnila k svojemu sinčku, ki je ležal v svoji plastnični prozorni posteljici in pustila solzam prosto pot. Gledala sem ga in zraven brezglasno hlipala. 

Vedela sem samo, da je z njim nekaj narobe, nisem pa vedela, kaj. Nihče ni vedel. Samo upala sem, da ni obsojen na to, da bi odšel iz tega sveta, preden bi ga uspela bolj spoznati.

V sobo sem dobila dve novi cimri, mamici, ki sta obe rodili predčasno in sta svoja otročička hodili obiskovat in hranit na EINT oddelek. Ko so čez vikend Julijana obdržali na opazovanju na oddelku nadstropje nižje, mi je bilo tako dosti lažje, kot bi mi bilo, če bi bila v sobi z mamicama, ki bi imeli svoja otroka pri sebi. Tisti vikend semimela priložnost spoznati "sobice" na EINT-ju precej od bližje. Sestre opravljajo čudovito delo, so nežne, a efektivne hkrati. Umivanja in razkuževanja rok se izredno hitro privadiš, celo tako zelo se ti usede v spomin, da sem se po prihodu domov kar težko odvadila te navade. Tudi neosebne, zelo medicinsko opremljene sobe so postale samo še kulisa za skupne preživete trenutke. Trenutke, ki sem jih probala čimbolj izkoristiti, medtem ko sem hodila črpat mleko v laktarij v pritličju porodnišnice in jest nazaj na oddelek za porodnice. Moj dom so za teh nekaj dni postala ta tri nadstropja.

V tem vikendu, ki ga je preživel na EINT, niso ugotovili nič kaj več, kar so izvedeli iz prvega pregleda. Skrbela jih je tudi izboklina na temenu, ki je Julijana opazno bolela, če si se je dotaknil. Ponovni ultrazvok ni pokazal nič jasnega, zdravniki pa so menili, da bi lahko šlo tudi za encefalokelo. Odločili so se, da posnamejo tudi EEG, preiskavo, ki meri električno aktivnost možganov. 
Julijana smo skrbno oblekli, ga zavili v odejo, sestra pa je od neznanokje pripeljala starejši voziček. Sledil je naš prvi sprehod - po hodnikih podzemnega labirinta UKC do ambulante za EEG. Najinemu škratu so nadeli smešno kapico, na katero je bilo pritrjenih mnogo pisanih žičk, nato pa so vključiti še nekakšen reflektor, ki je oddajal svetlobne bliske (kot pri bliskavici). Nič bolečega, čeprav je sprva izgledalo zelo grozno. Spomnim se, da sva se z možem in medicinsko sestro šalila, da je kot kakšen pilot v tej opravi. 

Preiskava je bila končana, ni nič kaj dodatno razjasnila. Ker je bil tako lep, topel in sončen majski dan, je sestra predlagala, da se v porodnišnico vnremo po svežem zraku in ne po hladnih podzemnih hodnikih. Ne bi mi moglo biti lepše. Sprehod po soncu s svojim prvorojencem je za nekaj trenutkov celo odgnal temne oblake težkih misli o naši prihodnosti. Prihodnosti, ki je bila tisti trenutek še zelo nejasna.
Julijanova prva duda (duda, ki jo je dobil na EINT)

ponedeljek, 07. januar 2013

Zaobljube

Z zaobljubami, obljubami in prisegami je križ. Ponavadi jih precej hitro prelomim. Nenačrtno, seveda. Pa naj bodo to obljube o manjšem konzumiranju sladkarij, bolj redni rekreaciji, vedno pospravljenem stanovanju. Projektu 365 slik recimo.

Enostavno ne gre.

Ko si postavim mejo, sem kot kakšna mlada kozlička. Ne morem, da je ne bi slej ali prej preskočila.

In s pisanjem bloga je isto. Bolj si želim redno pisati, manj mi uspeva. Enkrat so bolni otroci, enkrat mož, potem prdem na vrsto jaz. Spet drugič se dogaja okoli mene toliko (zanimivih) stvari, da je moj blog zadnja stvar, ki mi pade na pamet. Včasih enostavno ni navdiha. Ali pa sem založila USB-kabel od fotoaparata.

Saj vem, spet cel kup izgovorov.

Zato sem si za leto 2013 zadala tole zaobljubo:

"Blog bom pisala takrat in tolikokrat, kot mi bo na dane razmere uspelo. Vsekakor pa bom v tem uživala in svojega pisanja ne bom jemala kot nekaj, kar moram, temveč kot nekaj, kar želim delati." (In upam, da bo to bolj pogosto kot lani ...)

Drugače pa vam želim vse lepo v letu 2013. Konec sveta je mimo, tako da se vam ni treba ničesar več bati. Predvsem pa vam želim tega, kar naši družini zadnje čase precej manjka - ZDRAVJA.


Pa še nekaj utrinkov zadnjih dni ...
Naše lepe jaslice

Pod jelko

Cartanje

Jelenček Julijan pri babici
Dodaj napis