četrtek, 10. januar 2013

Ne gremo še domov

Otroka trenutno pridno počivata vsak v svoji posteljici, nahranjena in previta. Jaz imam pa čas zase. In ker je to trenutno pri nas doma redka dobrina, jo bom poizkušala kar se da izkoristit.

V dveh objavah sem že na kratko načela našo zgodbo (če bi morda radi osvežili spomin ali pa ste me šele na novo začeli brati, vam pomagam s tema povezavama: Začetek in Julijanov prihod).

***

Prišlo je jutro, ko bi naj z najinim čisto novim, malim in dišečim zakladkom končno odšla domov. Že dan prej sem možu naročila, kje je torba s stvarmi za našega škrata in da naj ne pozabi lupinice. Minute so se mi kar vlekle do tistega napovedanega ultrazvočnega pregleda. Vmes so naju prestavili v drugo sobico. Naposled je sestra le prišla po naju in skupaj smo odšli nadstropje nižje, do oddelka EINT (enota za intentivno nego in terapijo), mimo vseh malih otročičkov, še bolj krhkih in drobnih od našega miška. Spomnim se, da sem stala na njihovem hodniku, povsod naokoli se je videlo razne lučke, čudne aparature in piskanje, in si želela, da bo že konec in bova odšla od tam. Ne le v zgornje nadstropje, temveč domov. 
Zdravnik je najprej pogledal trebušček. Vse je bilo bp (brez posebnosti). Vse bo še dobro, se je vrtelo v moji glavi. Nato je zdravnik začel pregledovati glavico. Najin nemirni sinček je postal še bolj nemiren. Njegov jok se je zarezal prav do srca. Po izrazu na zdravnikovem obrazu sem vedela, da tukaj pa ne bo vse super. Zelo dolgo je opazoval, vendar ni mogel določiti kje je problem, kaj je narobe. Samo videlo se je, da z glavico najinega škratka ni vse tako, kot bi moralo biti. Spomnim se, da je takrat poklical še dva (ali morda tri) kolege, vsi skupaj so ga opazovali, sicer strokovno in z najboljšimi nameni, meni pa se je takrat rušil svet. Nisem upala, spregovoriti, ker sem vedela, da me bo sesulo in da bo slap, ki sem ga zadrževala v svojih očeh, nezadrževano prodrl na plan.

Po pregledu so naju poslali na oddelek. Zdaj sem vedela, da še ne bova šla tako hitro domov. Ne vem, ali sem možu poslala SMS ali sem ga poklicala, karkoli sem že naredila, sem naredila zelo na hitro in skopo, samo z najnujnejšimi besedami. Nato sem se zavila v odejo, se obrnila k svojemu sinčku, ki je ležal v svoji plastnični prozorni posteljici in pustila solzam prosto pot. Gledala sem ga in zraven brezglasno hlipala. 

Vedela sem samo, da je z njim nekaj narobe, nisem pa vedela, kaj. Nihče ni vedel. Samo upala sem, da ni obsojen na to, da bi odšel iz tega sveta, preden bi ga uspela bolj spoznati.

V sobo sem dobila dve novi cimri, mamici, ki sta obe rodili predčasno in sta svoja otročička hodili obiskovat in hranit na EINT oddelek. Ko so čez vikend Julijana obdržali na opazovanju na oddelku nadstropje nižje, mi je bilo tako dosti lažje, kot bi mi bilo, če bi bila v sobi z mamicama, ki bi imeli svoja otroka pri sebi. Tisti vikend semimela priložnost spoznati "sobice" na EINT-ju precej od bližje. Sestre opravljajo čudovito delo, so nežne, a efektivne hkrati. Umivanja in razkuževanja rok se izredno hitro privadiš, celo tako zelo se ti usede v spomin, da sem se po prihodu domov kar težko odvadila te navade. Tudi neosebne, zelo medicinsko opremljene sobe so postale samo še kulisa za skupne preživete trenutke. Trenutke, ki sem jih probala čimbolj izkoristiti, medtem ko sem hodila črpat mleko v laktarij v pritličju porodnišnice in jest nazaj na oddelek za porodnice. Moj dom so za teh nekaj dni postala ta tri nadstropja.

V tem vikendu, ki ga je preživel na EINT, niso ugotovili nič kaj več, kar so izvedeli iz prvega pregleda. Skrbela jih je tudi izboklina na temenu, ki je Julijana opazno bolela, če si se je dotaknil. Ponovni ultrazvok ni pokazal nič jasnega, zdravniki pa so menili, da bi lahko šlo tudi za encefalokelo. Odločili so se, da posnamejo tudi EEG, preiskavo, ki meri električno aktivnost možganov. 
Julijana smo skrbno oblekli, ga zavili v odejo, sestra pa je od neznanokje pripeljala starejši voziček. Sledil je naš prvi sprehod - po hodnikih podzemnega labirinta UKC do ambulante za EEG. Najinemu škratu so nadeli smešno kapico, na katero je bilo pritrjenih mnogo pisanih žičk, nato pa so vključiti še nekakšen reflektor, ki je oddajal svetlobne bliske (kot pri bliskavici). Nič bolečega, čeprav je sprva izgledalo zelo grozno. Spomnim se, da sva se z možem in medicinsko sestro šalila, da je kot kakšen pilot v tej opravi. 

Preiskava je bila končana, ni nič kaj dodatno razjasnila. Ker je bil tako lep, topel in sončen majski dan, je sestra predlagala, da se v porodnišnico vnremo po svežem zraku in ne po hladnih podzemnih hodnikih. Ne bi mi moglo biti lepše. Sprehod po soncu s svojim prvorojencem je za nekaj trenutkov celo odgnal temne oblake težkih misli o naši prihodnosti. Prihodnosti, ki je bila tisti trenutek še zelo nejasna.
Julijanova prva duda (duda, ki jo je dobil na EINT)

Ni komentarjev: