torek, 21. januar 2014

Liebster award v novi obliki

Pred nekaj časa me je že doletela čast tele blogerske zadevice, zdaj pa se pojavlja v novi obliki. Sama sem zadnje čase bolj lene sorte, kar se tiče bloga (sem pa zato več za knjigami - izpitno obdobje), ampak za tole sem se odločila vzeti si čas. Manca, hvala za nominacijo in za to, da spremljaš moj blog.

Pravila gredo takole: 
1. Zahvali se osebi, ki te je nominirala in objavi povezavo do njenega bloga.
2. Navedi 11 dejstev o sebi.
3. Odgovori na 11 vprašanj, ki ti jih je zastavil nominator.
4. Z Liebster Award nagrado nominiraj 11 drugih blogerjev, ki imajo manj kot 200 spremljevalcev.
5. Sestavi 11 vprašanj, na katera bodo morali tvoji nominiranci odgovoriti.
6. Nominirancem na njihovem blogu napiši komentar in jih obvesti, da so bili nominirani.

Zahvalila sem se že, zdaj pa naj vam predstavim še 11 dejstev o meni:
1. Sem (zaenkrat še) študentka slovenščine in primerjalne književnosti, nepedagoška smer.
2. Svoj čas sem bila vegetarijanka (skoraj celo srednjo šolo in velik del študija - do prve nosečnosti), dokler nisem ugotovila, da je meso ena super stvar.
3. Razlika v dioptriji na obeh očeh je 4.
4. Čedalje bolj se zaljubljam v tek (ne povedat mojemu možu!), čeprav je bil zame včasih najhujša oblika mučenja.
5. Imam vse štiri modrostne zobe. (Jih bo treba počasi dat ven.)
6. Ena mojih malih obsesij so pisala in zvezki - težko grem iz papirnice, ne da bi kaj kupila.
7. Med tekom največkrat/najraje poslušam nič. Najlepši ritem je udarjanje tekaških stopal ob tla.
8. Sem večerni tip človeka, tako zelo večerni, da sem včasih že zgonjejutranji :).
9. Ne pijem kave z mlekom in sladkorjem. Moja kava mora biti črna in grenka.
10. Prvi zob sem dobila, ko sem bila stara leto in tri mesece.
11. Narava se mi zdi jeseni najlepših barv.


 Tule pa so moji odgovori na vprašanja:
1. Čemu v življenju trenutno posvetiš največ časa?
Največ časa skoraj zagotovo namenim svojima otrokoma, ga pa zadnje tedne precej gre tudi za zaključevanje starih študijskih grehov. 
2 . Kaj ti gre pri internetu najbolj na živce?
  Najbolj mi grejo na živce reklame. 
3. Česa se najbolj razveseliš?
  Najbolj me razveseli možev spontani poljub. In nasmeh mojih otrok. 
4. Kaj narediš, ko je za tabo res naporen dan? 
Ponavadi ni bremena, ki ga slabe pol ure teka ne bi vsaj delno zmanjšalo. Če pa je res, res naporen dan, pomaga tudi postelja. 
5. Na kateri dosežek v svojem življenju si najbolj ponosen/na?
Na vse male dosežke, ki so me pripeljali do sem in me naredili takšno, kot sem.  
6. Če bi lahko bil/a žival, bi bil/a...?
 Počasnik - eno najtrdoživejših bitij na Zemlji.  
7. Kos oblačila, ki te nikoli ne razočara je...?
 Črtasta majica v mornarskem/francoskem slogu. 
8. Katero je tvoje najljubše gospodinjsko opravilo?
 Hmmm, najmanj neprijetno mi je sesanje. 
9. Kakšno vreme te najbolj uspava?
 Prijetno toplo in sončno poleti na plaži. 
10. S kakšnim pisalom najrajši pišeš?
 Trenutno s Faber-Castellovim Ecco pigment 0.3. 
11. Spiš z nogavicami?
Ne, nikoli. 

Tale del se mi še posebej dopade, saj je veliko blogov, ki jih rada preberem. Z veseljem jih delim z vami, kvalitetnega branja ni nikoli dovolj :).
 Začela bom s tremi mamicami, ki jih tudi osebno poznam: Mtka Uri objave pospremi s krasnimi fotografijami, Pika je poleg dobre klepetučje tudi super sotekčica, ustvarjalna Mateja ima cel kup zanimivh idej, ki jih lahko počnete s svojimi malčki.
Ogromno je kulinaričnih blogov (velika večina nepaleo ;)): sladkosti lahko najdete pri cimetkasti Patriciji, lepo s fotografijami opremljeno je tudi pri Neji, izredno pregledno in sistematično je pri Ani. Ata Brlogar dostikrat ponudi tudi paleo ideje (zelo po brlogarsko), pa tudi na iLive iCook iSmile se najde veliko na to temo.
Še posebej zanimivi so blogi z ustvarjalnim podtonom - najinima mulčkoma je Tamara naredila prekrasni kapici, Tina ni samo dobra šivilja, tudi tek ima rada, pa tudi tule bo kaka ustvarjalna duša našla cel kup dobrih idej.

Odličnih blogov je še veliko več, kar pokukajte na mojo desno stran, jih je še kar nekaj, ki jih nisem naštela.
In še 11 vprašanj zanje:
1. Katera je tvoja najljubša jed?
2. Katero stvar bi najraje počel/a v življenju, če ne bi bilo nobenih skrbi glede denarja, prostora ...?
3. Kdo je tvoj največji navdih?
4. Kateri predmet si imel/a najraje v šoli?
5. Kaj ponavadi najprej narediš, ko se zbudiš?
6. Katere knjige si imel/a pri slovenščini na maturi?
7. Katera začimba ti je najljubša?
8. Kaj bi naredil/a, če bi se ti sredi zelo zaposlenega dneva naenkrat sprostilo 10 minut prostega časa?
9. Katere zelenjave sploh ne maraš?
10. Katera je tvoja najljubša igra iz otroštva?
11. Brez česa si ne moreš predstavljati življenja?


Komaj čakam vaše odgovore :).

 
 

petek, 03. januar 2014

Zakaj posebna?

Tale objava se piše v mojem srcu že nekaj časa. Nazadnje sem razmišljala o teh stvareh pred kakim tednom, ko smo se na mrzel, vetroven (a kljub temu s soncem obsijan) decembrski dan poslovili od Julijanove "sošolke".

Tale zapis je za vse posebne mame. In tudi za vse tiste, ki jih zanima, kaj se nam, posebnim mamam (in očetom), včasih plete po glavi in zaradi česa nas stiska pri srcu.

Zakaj posebna? Res - zakaj?
Najprej zaradi čisto očitnega dejstva: ker sem mama otroka s posebnimi potrebami. Nima smisla poudarjati, da otrok, ki je kronično bolan ali razvojno kakorkoli zaostaja za vrstniki, vpliva ne samo na svojo mamo, ampak tudi na svojo družino in praviloma na vse, ki imajo pogostejše stike z njim. Lahko jih odvrne, lahko jih še bolj poveže - v vsakem primeru pa postanejo odnosi z otrokom in otrokovo družino malce drugačni kot ponavadi.

Včasih je težko že od samega začetka (in to ne govorim samo za otrokove starše). Predstavljajte si, da dobite nečaka. Komaj čakate, da ga vidite, prvič pestujete ... Potem pa izveste, da kaj takega še nekaj časa ne bo mogoče, ker vaš mali nečak spada med tistih nekaj odstotkov ljudi, ki so nekaj posebnega. Veselite se malega bitja, hkrati pa vas je nekskončno strah. In kako naj zdaj komunicirate z otrokovimi starši? Naj boste veseli, zaskrbljeni, ravnodušni? Naj sploh kličete ali naj raje počakate, da se vsa stvar umiri? Tega ni v nobeni knjigi.
Iz svojega stališča lahko povem, da so mi klici in sporočila dobro mislečih ljudi pomenili ogromno. Še posebej takrat, ko sva bila z Julijanom na neonatalnem oddelku pediatrije, ker sem spala ločeno od njega in se mi je od vseh ur, ki jih nisem preživela z njim, enostavno mešalo. Še zdaj mi je toplo pri srcu, ko se spomnim klica svoje tete, ki mi je dal moči in zagona za naprej. Pa ni bil čisto nič posebnega. Samo občutek, da tam nekje zunaj nekdo misli nate in na tvoje malo dete. Najtežji so bili tisti klici, ko so moji domači spraševali, ali ga lahko pridejo pogledat. Z največjim veseljem bi jim ustregla, jim ga pokazala in se pohvalila z njim (konec koncev sem tistih par ur trdo garala, da sem ga spravila na svet), vendar so bila pravila na oddelku zelo stroga (ne spomnim se čisto, ali sem se morda takrat celo uspela z eno od srčnih sester dogovorit, da ga je prišla moja mami pokukat za 3 minutke).
Tudi ko smo končno prišli domov, je bilo to nekaj čisto drugačnega, kot bi bilo sicer. Julijan je imel na glavi izboklino (splet žil), ki ga je na dotik zelo bolela, zato je bilo potrebno z njim delati izredno pazljivo, kar je pomenilo, da je lahko bilo že samo pestovanje zelo stresen dogodek. Dodajte temu še zategovanje trupa nazaj in slabo ješčost, pa imate formulo za težave. Največji zalogaj so predstavljala potovanja z avtomobilom, saj je bila lupinica "vir vsega hudega" (čeprav smo mu glavico mehko podložili s posebnim obročem, da se izboklina ni ničesar dotikala). Dostikrat se je vožnja končala daleč od vseh varnostnih standardov in sem ga raje vzela v naročje, ker so njegovi izbruhi joka  prišli tako daleč, da je ostajal brez diha. Pri treh mesecih so sicer izboklino operirali, vendar se je zadeva z občutljivostjo umirila šele pri 8, 9 mesecih, ko smo uvedli antiepileptike.

Z možem sva (in še vedno) skušala živeti karseda normalno. Ampak kakorkoli normalno skušaš živeti, nikoli ne boš ena tistih neobremenjenih, spontanih mam (no, res je, da je redkokatera mama neobremenjena). Ne moreš biti. Toliko stvari je, na katere moraš biti pozorna. Nikoli ne greš od doma, ne da bi prej vsaj trikrat preverila, ali imaš s sabo vsa zdravila, ali imaš s sabo Stesolid za prekinjanje grand mal napadov, ali imaš s sabo zdravstveno izkaznico. Nikoli ne smeš zamuditi ure, ko daš zdravila (kar pomeni, da ne smeš niti en dan vstati kasneje kot ob šestih ali zaspati pred deseto zvečer). Ne bereš več stranskih učinkov zdravil, ker so že med pogostejšimi simptomi takšne stvari, da ti je slabo. Nikoli nisi povsem prepričana, ali je ta kašelj samo del prehlada ali se razvija v kaj hujšega (bronhiolitis ali morda celo pljučnico). Nikoli ne boš povsem vedela, ali bo po tvoji smrti za tvojega otroka dobro poskrbljeno. Nikoli ne veš, ali boš šla s tega sveta res najprej ti.

Negotovosti je ogromno. Poskušam sicer raje gledati pozitivno, ker sem tudi načeloma tak človek. In tudi zato, ker ponavadi svet to od nas, posebnih mam (in očetov) pričakuje. Ampak težko je razumeti nekomu, ki se ni nikoli spopadal s čim takim, da se včasih pesimističnih misli enostavno ne moreš otresti. Še posebej ne takrat, ko osebno poznaš družine, katerih posebni otroci so žal (prehitro) zapustili svet, in ko veš, da iskrice v njihovih očeh ne boš nikdar več videl. Takrat te hočeš-nočeš zaskrbi, da tudi iskrice tvojega otroka nekoč ne bo več. Četudi nočeš misliti na to in se z vso močjo upiraš.



Zakaj torej posebna?

Posebna sem tudi zato, ker je moj način življenja in razmišljanja rahlo drugačen od mam zdravih otrok.

Z največjim veseljem bi se jezila nad hlačami, ki bi bile raztrgane zaradi razigranega tekanja po travniku.
Z največjim veseljem bi prekinjala nagajive prepire svojih otrok.
Z največjim veseljem bi otroku ponovno naložila poln krožnik hrane, četudi bi bilo po mizi in okoli nje vse posvinjano.
Z največjim veseljem bi kupovala otroške čeveljce, ki bi dejansko videli tla tudi od blizu.
Z največjim veseljem bi uporabljala in preiskušala vzgojne prijeme.
Z največjim veseljem bi svojega otročiča zjutraj sprejela pod svojo odejo, če bi pritacal ves krmežljav.
Z največjim veseljem bi krotila otroško navihanost.

Pa ne morem, vsaj pri Julijanu ne.

In zaradi tega sem posebna.

četrtek, 02. januar 2014

Praznično

Naj bo leto, ki je pred nami, praznično lepo in praznično veselo.

Bodite radovedni.

Privoščite si kvaliteten spanec.

Ukradite si trenutke za tiste, ki jih imate res radi.

 Naj bo vaš pogled iskren in naj išče le ljubezen in dobro.

Bodite razigrani in nasmejani.



In predvsem naj bo novo leto precej bolj zdravo, kot so bili letošnji prazniki za nas.

Angelček na naši smreki