ponedeljek, 28. april 2014

Tečem z Julijanom (8. del)

Tale objava me čaka še od sobote, ampak dnevi tako hitro letijo mimo mene, da sem se k pisanju spravila šele sedaj.

Sobotno popoldne smo športno izkoristili. Na obisk sta prišla Julijanova in Tinkarina teta in stric. Ker nismo želeli presedeti celega popoldneva za mizo, smo se spravili ven - midva z Julijanom en tekaški krog okoli Vojnika, ostali štirje pa v klanec proti cerkvici svetega Tomaža. Ker naj bi na Wings for Life tekači z vozički tekli samo 5 kilometrov, je bila tudi najina prvotna trasa mišljena nekje v tem rangu.
(Fotografije so žal posnete z mobilnim telefonom - fotoaparat je po spletu čudnih naključij ostal doma.)
Prespal celo traso ...
Tekla sva precej z lahkoto, malo pred tretjim kilometrom pa je bilo potrebno na voziček namestiti mrežo, da Julijanu ne bi preveč pihalo. Ko sem želela endomondo, ki je bil takrat na pavzi, ponovno zagnati, sem ga pomotoma prekinila. Zato sta danes dve objavi iz aplikacije, čeprav je bil tek samo en.

Namesto 5 kilometrov sva naredila večji zavoj in se odločila, da greva našim štirim pohajačem naproti. Najmlajša je bila baje sploh zelo pridna - večinoma je želela kar hoditi, tako da so imeli voziček s sabo bolj zaradi lepšega. No, in pa za večanje mišične mase na rokah :).
Vsega skupaj sva pretekla 9,34 kilometra v slabi uri (59 minut, 43 sekund) - večinoma je šlo kar hitro, vsaj do zadnjega kilometra, ko se je začel kar konkreten klanec. Sva pa tekla tudi že hitreje :). Julijan je prespal celo pot, očitno mu je prijalo.

Prvi del.
Drugi del.
Še profil trase.
A vidite tisti visok hribček na desni strani drugega grafa? No, zato sva bila precej počasnejša v zadnjem kilometru :).

Vreme je bilo idealno, mogoče je malenkost preveč pihalo, ampak temperature so bile pa odlične. Pri teh 9 kilometrih in še malo se stvar sicer še ni zaključila, čakala nas je še kilometer in pol dolga pot do doma, ampak ker je šlo bolj za sprehod kot tek, je ne bom štela zraven :).


Ta teden naju čaka samo še en krajši trening, potem pa Julijan počiva do nedeljskega teka, mami bo pa še malo trenirala vmes. Upam, da se vidimo v Ljubljani 4. maja.

petek, 25. april 2014

V isto smer. Skupaj.

Včasih ni dovolj, da jaz naredim korak naprej in ti narediš korak naprej. Lahko, da najina koraka peljeta vsaksebi. Morda hodiva vzporedno, v isto smer, vendar se nama nikoli ne bo uspelo srečati.

Včasih, samo včasih pa se zgodi, da se najina koraka združita na poti proti skupnemu cilju.


Hvala, organizatorji teka Wings for Life, da ste bili pripravljeni usmeriti korake tudi v našo smer. Hvala, da ste mi novico sporočili osebno, hkrati z opravičilom, ki ga nisem pričakovala, in me izjemno pozitivno presenetili. Sporočilnost vašega namena je (vsaj v mojih očeh) dobila bistveno trdnejše in močnejše temelje. Mamice se bomo s svojimi otroki namreč lahko udeležile teka. Z vidika mamice otroka s posebnimi potrebami sem vam hvaležna za vašo odločitev, da nam odprete vrata in poiščete možnosti, čeprav se zdi, da jih ni in da je na voljo zelo malo časa. Kjer je volja, tam je tudi pot.

Zahvaljujem pa se tudi vsem, ki ste naju podprli in ki ste pomagali, da je naša želja prišla na pravi cilj.

Četrtega maja bova z Julijanom tekla po ljubljanskih ulicah. Tekla bom z njim, ki ne more, za tiste, ki prav tako ne morejo. In namesto grenkobe bo v srcu navdušenje.

četrtek, 24. april 2014

Omejitve

Odločila sem se, da tole objavo napišem danes, čeprav sem izvedela že včeraj. Menila sem, da bom morda lažje videla celotno stvar, če jo prespim ...

Ko se ti rodi otrok s posebnimi potrebami, si nehote vržen v situacije, kjer se srečuješ z omejitvami na vsakem koraku. Od tega, da mora biti avto dovolj velik za voziček, do tega, da boš moral vsak dan v drugo nadstropje bloka znositi 17 kilogramov. Dvakrat. (Najprej otroka, potem še voziček.) In tvoj mož tudi dvakrat, ker je treba priti tudi dol. In ker dvigala pač ni.

Omejen si na parkiriščih, kjer so dostikrat zasedena tudi mesta za invalide. Omejen si, ko bi rad kar tako z danes na jutri odšel na dopust. Hoteli odpadejo, ker nimajo možnosti priprave hrane za Julijana. Kampi tudi ne. Omejen si, ko bi rad šel na letalo, pa te začne glava boleti že zaradi spiska vseh stvari, ki bi znale biti kritične še pred vstopom v kabino. Omejen si, ko želiš iti na vlak ali na avtobus, saj nimajo vsi možnosti hidravlične dvižne klančine.

Ko greš z otroki na igrišče, iščeš take, da bo imel od njih kaj tudi tvoj mali posebnež. Pa jih ni veliko. Včasih bi rad šel v hribe, pa enostavno ne gre, ker ni primernega nosila za tvojega otroka. Včasih bi rad kak izlet podaljšal, pa ne gre, ker s seboj nimaš dovolj pripravljene hrane ali zdravil. Včasih bi rad opravil kake obveznosti, pa ravno takrat otrok zboli in ostaneš z njim v bolnišnici. Kolikor dolgo je treba.

Včasih bi rad za trenutek odklopil svet in skrbi in strahove in obveznosti. Pa ne moreš ...


Življenje z otokom s posebnimi potrebami prinaša mnogo omejitev in za mnoge od njih smo našli ovinke. Gremo na dopuste, igramo se, hodimo na izlete ... Že kak mesec mi uspeva združevati mojo najljubšo sprostitveno dejavnost z druženjem s svojim sinom - po zaslugi g. Petra iz Udobno po svetu, ki nama je posodil tekaški voziček.

Žal pa se včasih, ko se kaka pot zdi neskončno ravna, na njej pojavi prepreka, ki je niti slučajno nisi pričakoval. In za to prepreko sem izvedela včeraj. Najine priprave za tekaški dogodek Wings for Life so žal nepotrebne. Organizator namreč zaradi logistike in varnosti na tekmovanju letos ne bo na traso pustil tekmovalcev z vozički (kakršnimi koli vozički - z zdravimi ali ne tako zdravimi otroki).

Dobro, recimo, da sprejmem argument, čeprav do sedaj na niti enem organiziranem teku nisem videla takih omejitev, na večini tekmovanj sem srečala mnogo staršev, ki so tekli s svojimi malčki, pa so trase ravno tako tekle po prevoznih cestah. Želela bi le, da bi bilo kaj takega kje izrecno napisano, že na daleč jasno razvidno, pa sama nisem nikjer zasledila, ne na uradni spletni strani, ne na FB strani, ne ob prijavi. Pravzaprav bi verjetno to informacijo izvedela šele na samem teku, če mi ne bi zanjo povedala Ana, Timotejeva mamica, ki se je prav tako želela udeležiti teka Wings for Life. Rekla sem si, da tega ne bom jemala osebno, ampak naj se še tako trudim, ne morem ne jemati osebno. Gre za mojega otroka.

Sem mnenja, da kjer je volja, se najde tudi pot. Ne nameravam pisati pritožb ali pa se na skrivaj pridružiti tekačem. S to objavo ne želim, da se nama pogleda skozi prste in tako dovoli udeležba na teku. Mislim, da si naši otroci zaslužijo sprejem z odprtimi rokami, ne pa moledovanja za drobtinice. Mislim, da bi jim moralo biti kaj takega omogočeno brez kakršnih koli omejitev.

Teka se bom verjetno kljub temu udeležila, ampak sama. In to samo zaradi tega, ker gre (že poravnana) štartnina 100 % v dobrodelne namene - za raziskavo hrbtenjače. Za tiste, ki ne morejo hoditi. Kako ironično, tudi naš fant spada med tiste, ki ne morejo hoditi.

In ko bom tekla, se bom do zadnje kapljice potu, do zadnjega metra poti držala njihovega glavnega sporočilnega gesla - tekla bom zanj, za svojega sinka, ki sam ne more teči. Niti če mu jaz posodim svoje noge ...

P. S.: Dan po objavi je organizator organiziral tudi možnost udeležbe staršev, ki bodo tekli z vozički. Glej tukaj.

torek, 22. april 2014

Tečem z Julijanom (7. del) - prvi uradni tek

Najin sedmi trening je bil oddelan že v soboto, vendar sem pisanje zaradi praznikov preložila na danes. Že pred časom sem se prijavila na tradicionalni velikonočni tek okoli Šmartinskega jezera. Traso poznam in ni najbolj preprosta, je pa lepa in ni daleč od našega doma. Navdahnjena nad dogajanjem preteklega vikenda v Kopru sem se odločila, da celotno 12-kilometrsko traso pretečem z Julijanom in ne sama. Pa še fin trening in preizkus zmožnosti za Wings for Life bo. Potem je bilo samo še treba držati pesti, da bo Julijan zdrav in dovolj dobre volje tisti čas, ko bova tekla.

Sobota je bila tu en-dva-tri. Ker je bilo zaradi praznikov še cel kup drugih opravkov, smo na štartno mesto prispeli šele malo po deseti. Julijan je dobil še zdravilo, medtem pa sem sama tekla po najino štartno številko. Sprva je bilo v planu, da naju mož in Tinkara počakata ob jezeru na prireditvenem prostoru, vendar sta zaradi velike nerazpoloženosti najmlajše in slabega počutja najstarejšega v družini raje odšla domov (za par trenutkov je še mene zamikalo, da bi se kar obrnili vsi skupaj in odšli :)). Moj uradni fotograf nama je tako zrihtal samo tole fotografijo priprave pred štartom.
Logistika spravljanja vozička po najstrmejšem in najbolj drobljivem klancu do štartne ravnine je tako ostala samo na mojih plečih :). Pa nama je le ratalo in 10 minut pred začetkom sva bila pripravljena. Tam sva srečala tudi Julijanovo delovno terapevtko, ki se je prvič (sploh!) udeležila kake tekaške prireditve. (Na žalost je izbrala eno izmed težjih :). Upam, da ji je po teku ostalo še kaj želje za kako udeležbo.) Motivacije in navdušujočih pogledov okoli naju je bilo pa kar precej, tako da ni bilo težko začeti.
Ob 11:00 smo začeli - seveda je treba začeti v klanec. Vrh klanca je bila tudi rampa, ampak sva z Julijanom uspešno prešla pod njo (hvalabogu, da ima voziček nastavljivo višino ročaja). Potem se je pa začelo veselje.
Ena fotografija z uradne spletne strani - tik pred štartom.

Trasa je res kar naporna. Sama sem jo sicer pretekla že večkrat (malce daljšo verzijo s štartom v Vojniku sicer), pa se je tudi meni že kdaj zgodilo, da sem del klancev kdaj prehodila. Tokrat sva bolj ali manj prehodila vse klance, samo začetnega sva deloma pretekla. Ko je šlo navzdol, sva pa divjala (in skušala nadoknaditi izgubljeno). Sem pa že pred časom prebrala (mislim, da v Mravljetovi knjigi), da če si s hojo hitrejši kot s tekom (ali vsaj ne bistveno počasnejši), je bolje, da se odločiš za manj naporno možnost in ohraniš malo energije za naprej. Se čisto strinjam! Že sama hoja in potiskanje vozička sta bila dovolj naporna. Na uradni spletni strani piše, da je 120 višinskih metrov razlike, tako da se je moja gluteus maximus (beri: velika zadnjična mišica) kar lepo natrenirala.

Moj endomondo je na koncu pokazal takole: pretekla sva 11,65 km (uradno 12 km) v 1 uri, 26 minutah in 46 sekundah (uradno 1:24:51 - ampak preden sem jaz ugasnila aplikacijo, sta res pretekli skoraj 2 minuti). Po endomondu naj bi se med samo potjo vzpenjala za 275 m in spuščala za 273. Ne vem, koliko od tega drži, vem pa, da je klancev ogromno :). In to takih, ki jim ni konca, ko se ti že zdi, da bi se že zdavnaj morali končati. Še v ciljno ravnino je vodil klanec. Najin povprečni tempo je bil zaradi hoje bistveno počasnejši kot ponavadi: 7:27 min/km, ampak glede na teren čisto soliden.
 Nihanja so zelo velika, na grafu so sami hribčki in dolinice. Enostavno je zelo težko teči enakomerno, če ne tečeš po ravnem. Po klancu navzdol gre voziček Benecykl kot šus. Na trenutke sem bila prav hvaležna za zelo učinkovito ročno zavoro. Sem si pa vsaj odpočila :).

Amapk končala sva pa le. In to celo ne čisto zadnja! Občutek, ko pritečeš v cilj, potem ko si slabo uro in pol z vsemi možnimi močmi porival ne ravno lahek voziček, je neopisljiv. Za mano so že štirje polmaratoni in nekaj tekov na krajših razdaljah in to z bistveno boljšim časom, ampak s to izkušnjo se ne more primerjati čisto nič. Občutek, da mi je uspelo, da nama je uspelo, je vreden več kot vse ostale izkušnje. V cilj sem pritekla tako presunjena in srečna, da sem zaradi močnih čustev rahlo hiperventilirala :). Sem rabila slabo minuto, da sem spet normalno zadihala. Bilo je neprecenjivo, celotna izkušnja me je res napolnila. In tudi doživljanje celotne poti, navijanje sotekačev in moji "pogovori" z Julijanom sredi najhujših klancev so nekaj, česar do sedaj še nisem doživela.

Najina diploma.
 Julijan je bil izredno priden cel čas najine preizkušnje. Malo me je bilo sicer strah, ker je slabe pol ure pred začetkom prireditve kazalo, da mogoče celo ne bo šlo, ampak se je držal izjemno dobro. Tri minute po prihodu v cilj (tik zatem, ko sem se čisto na kratko raztegnila) se je pa oglasil s svojo sireno, tako da ga je utolažilo šele moje naročje. In še to šele potem, ko sem ga nahranila. Ker sta mož in hči že odšla domov, sva skočila samo še po diplomo, se za par minut usedla, nato pa odšla domov. Sirena žal ni utihnila niti doma, šele po kakih dveh urah se je utrudil (cartanje v naročju je sicer pomagalo za par minut, potem pa spet jok) in zaspal. Sem pa hvaležna, da je bil pripravljen za sodelovanje na najini prvi tekmovalni tekaški preizkušnji.

Mogoče sem si za prvič izbrala malce prezahteven teren. Ampak ne glede na čas sem ponosna na naju. Vsak sobotni kilometer se za naju šteje dvojno :). In če sva zdaj uspela preteč 12 kilometrov, nama jih bo tudi čez slaba dva tedna na Wings for Life v Ljubljani, kjer so ceste bistveno bolj ravne, zagotovo uspelo preteči vsaj toliko, če ne še kakega več.

nedelja, 20. april 2014

Velikonočna peka

Odkar smo družinica, se vsako leto za veliko noč "povabimo" na zajtrk. Letos pa sem za spremembo jaz želela biti gostiteljica. Včeraj pozno zvečer (prej otroci niso hoteli zaspati) sem se tako lotila velikonočne peke.

Mislim, da so minila leta, odkar sem nazadnje mesila testo. Po brskanju za idealnim receptom na kulinariki sem naletela na tegale za najboljši mlečni kruhek. Zaradi pomanjkanja časa in pozne ure me je najbolj pritegnil relativno kratek čas priprave. Kvašene zadeve ponavadi rabijo svoj čas. No, kakorkoli že, testo sem zamesila res hitro, vzhajalo je dobrih 20 minut, potem pa sem se lotila oblikovanja ptičkov in pletenice.

Glede na to, da je to moj prvi poskus česa takega (od kvašenih stvari sem do sedaj delala samo pico in kruh), sem z rezultatom izjemno zadovoljna. In to ne samo na pogled - tudi v želodčku so dobri. Skorjica je hrustljava, sredica pa ravno prav mehka. In še presladki niso, kar je bil moj prvi pogoj.

Vsak gost je tako dobil enega kvašenega ptička na pogrinjku.

Ker pa nekaj sladkega le mora biti, sem se lotila tudi mini minitortic (po mojem standardnem receptu), kremo pa sem naredila iz mascarponeja, smetane in nutele. Za dekoriranje sem uporabila poseben nastavek za brizganje z večimi luknjicami. Mini minitortice (modelčki so premera 3,5 cm) sem posula z mrvicami in na vsakega položila eno čokoladno jajce. Preprost, hiter in čudovit način, kako ustvarimo mini cupcake gnezdeca.
 Velika noč je bila zato sicer malo krajša :), ampak vredna vsakega trenutka. Ptički so hitro odleteli v želodčke (skupaj s tradicionalnim velikonočnim narezkom: šunko, pirhi, hrenom ...), minitortice pa so delale družbo potici in kavi po zajtrku.

Naj bo preostanek velikonočnih praznikov tudi za vas lepo doživet. Za našega Julijana je ta velika noč prva (odkar je na svetu), ki jo bo doživel doma in ne v bolnišnici. (Tej tradiciji bolnišničnih velikih noči se zlahka odpovem.)





sreda, 16. april 2014

Tečem z Julijanom (6. del)

Letošnje aprilsko vreme res upravičuje svoj sloves - je muhasto. Se spreminja dnevno, včasih iz ure v uro. Če je bilo še v ponedeljek tako toplo, da sem šla teč v topu brez rokavov, je danes čisto druga zgodba. Julijana sem res dobro zavila, nase pa sem navlekla debelejšo tekaško majico, ker je bil veter resnično mrzel.
Na varnem.
Pogled v nebo ni najbolj jazno pokazal, kaj naju čaka, med pripravo na tek naju je ulovilo tudi par kapljic, zato sem se kar odločila, da na voziček namontiram dežno prevleko. To je še ena od stvari, ki se mi pri Benecyklu res dopadejo. Večina stvari se namontira z lahkoto, hkrati pa svojo funkcijo izredno dobro opravljajo. Velik plus je tudi to, da v osnovno ceno dobiš vključene vse te dodatke - starši otrok s posebnimi potrebami smo pač navajeni, da vsak "luksuz" plačujemo. ("Luksuz" v tem primeru pomeni, da je potrebno doplačati za strehico vozička, za nakupovalno košaro, za dežno prevleko ... Za vse, kar pač ni resnično nujno potrebno. In nujno potrebna je samo osnova.)


Kakorkoli že, dežno prevleko sem namontirala v manj kot minuti in že sva bila pripravljena na štart. In pripravljena sva bila na vse vremenske razmere. Šlo je malce počasneje, ker se sama nisem niti želela preveč naprezati po nedeljskem teku (čeprav ni zaenkrat niti ene posledice - nobenih bolečih kolen, nobenega "musklfibra", funkcioniram kot ponavadi), pa tudi veter na določenih delih ni bil ravno prizanesljiv.

V slabih 40 minutah sva pretekla nekaj več kot 6 kilometrov s povprečnim tempom 6:16 min/km. Na nekaterih delih je šlo počasneje, ker si je očitno danes veliko voznikov izbralo isto traso kot midva in ker je cesta ponekod ozka, sva raje malce počakala, da se je promet sprostil. Mogoče sem čutila še malo vsesplošne utrujenosti, ampak po kakem 3 kilometru je bilo bistveno boljše. Očitno večja količina kisika pomaga.
 Tempo je malo nihal, ampak nihajo tudi nadmorske višine :).

Če bo šlo vse po sreči in bo Julijan dovolj zadovoljen in zdrav, bova morda v soboto skupaj preizkusila enkrat daljšo traso (in kar precej klančkov je na njej). Prijavila sem se namreč na tradicionalni velikonočni 12-kilometrski tek okoli Šmartinskega jezera. Če ne bo pripravljen, bom pač šla sama :). Fino bi pa bilo, da dava skupaj eno tako preizkušnjo, še preden se podava na majski dobrodelni tek Wings for Life. Lahko navijate za naju tudi od daleč ;).


nedelja, 13. april 2014

Tečem z Julijanom (5. del) in tekaška nedelja v Istri


Zaspanec je prespal vseh 300 metrov teka.

Včeraj sva z Julijanom odtekla najin peti skupni tek. Žal je bila celotna izkušnja bistveno krajpa, kot sem načrtovala, saj je mali junak začel zelo glasno oporekati (beri: bolestno kričati) po kake 600 metrih teka. Ni preostalo nič drugega, kot da na najprimernejšem mestu zavijeva nazaj proti domu.

Julijan se je očitno "šparal" za današnji tek na istrskem medgeneracijskem teku v Kopru (in očitno skrbel za to, da se mami ne bi preveč naprezala pred polmaratonsko preizkušnjo). Včeraj sva tako odtekla samo 1,44 km in še to s kar nekaj vmesnega ustavljanja in prigovarjanja (z moje strani).



Če je bil včerajšnji trening bolj kilav, je bilo pa zato danes mnogo bolje. Malo pred sedmo uro (ko smo se natovorili in vsaj 2x preverili, ali imamo s sabo najpomembnejše stvari: Julijanovo hrano in zdravila in moje tekaške copate) smo se odpravili od doma in po dobrih dveh urah vožnje smo prispeli v Koper. Malo po deveti uri smo se mamice otrok s posebnimi potrebami zbrale na kup, da prvič skupno odtečemo (ali odhodimo) tek z našimi malčki. Vzajemnin medgeneracijski tek na istrskem maratonu je precej kratek, saj obsega samo 300 metrov, ampak teh 300 metrov je veliko v očeh nekoga, ki ne more niti hoditi. Vse mamice, ki ste sodelovale, hvala vam za prijetno izkušnjo!

(P.S.: Ana in Timotej - na fotografiji zgoraj levo - sta skupaj odtekla 8,5 km! Če to ni izjemno, pa tudi ne vem, kaj je.)

Drage posebne mame, izjemne ste!
Čakamo na štart

 Julijan je sicer celih 300 metrov prespal, ampak medaljo si je pa vseeno zaslužil :). Na tem teku smo tekli kar z našim običajnim vozičkom, predvsem zaradi dejstva, da sta me morala moja fanta dlje časa čakati, da pretečem svoj polmaraton. Za kaj takega pa je naš Bingo vseeno bolj udoben in praktičen kot tekaški voziček Benecykl.

Prihod v cilj.

Vsak s svojo medaljo.

Po pretečenem medgeneracijskem teku sta moj mož in Julijan ostala v Kopru in od daleč navijala zame, sama pa sem s prijateljico Piko odšla na štartno mesto za polmaratonce v Piranu. Vreme je bilo odlično, tista urica čakanja do štarta ob 12:00 pa je v prijetnem čveku hitro minila.

Ker trasa ni čisto ravninska - je vmes en kar konkreten klanec in še malo rahlejše vzpenjanje na polovici -, sem nekako pričakovala realni čas teka okoli 2 ur in 10 (bolj 15) minut. V celotno tekaško izkupnjo v Istri sem se spustila bolj z željo, da pretečem traso po prelepi pokrajini, kot pa z željo, da odtečem s čimboljšim rezultatom. Poleti smo velik del te trase prehodili, zato sem približno vedela, kaj pričakovati.

Do Fiese je šlo razmeroma gladko, najstrmejši klanec pa sem kljub namenu, da ga v celoti prehodim, delno pretekla. Pot med Fieso in Strunjanom teče po ozki gozdni stezi, zato kaj veliko prehitevanja ni bilo možno. Sem si pa odlično nabrala moči in na asfaltu navzdol lepo pospešila. Večinoma sem prehitevala in ne obratno, zato me je nekje na polovici malo zaskrbelo, da nisem sličajno ubrala prehitrega tempa in me bo to v zadnjem delu polmaratona krepko teplo. Pa kar ni in ni bilo tistega momenta: "Meni se ne da več! Dost mam! Zakaj nisem raje ostala doma?"
Ravno obratno - zadnjih 5 kilometrov od Izole proti Kopru sem namesto upočasnjevanja celo malce bolj pritisnila in prehitela še nekaj soudeležencev.

Ne vem, ali je bil svež morski zrak ali ravno prav oblačno vreme ali navijanje mojih dveh fantov ali pozitivna energija, ki je kar žarela iz sotekačev, ali morda daleč najbolj idealno postavljene vodne postaje od vseh polmaratonov, na katerih sem bila do sedaj ... Karkoli je že bilo, ta polmaraton, moj 4. po vrsti, je bil zame po doživljanju daleč najlepši. To je bil tek, med katerim sem resnično uživala in kjer niti en kilometer ni predstavljal muke, kvečjemu neopisljiv občutek ponosa nad velikansko zmožnostjo mojega telesa. Osebnega rekorda, postavljenega 3 tedne prej v Sežani, nisem podrla in tega niti nisem pričakovala. Nisem pa pričakovala niti tega, da bom 21 kilometrov in še malo pretekla v manj kot dveh urah.

Pa sem ga! :) Uradni rezultati s strani Timinga kažejo, da je moj skupni neto čas znašal natanko 1 uro 59 minut in 5 sekund. Dosegla sem 21. mesto v svoji starostni kategoriji in 119. mesto v skupni kategoriji žensk.

Lahko rečem samo, da sem resnično ponosna nase.

Istrski maraton, se vidimo spet drugo leto!
V cilju.

S prijateljico in sotekačico Piko.

Tule pa še izsek iz Endomondo aplikacije (navedeni čas je par sekund daljši, ker nisem ustavila takoj po prihodu v štart.)

Naj omenim samo še to, da sem prestopila magično mejo 500 pretečenih kilometrov v letošnjem letu. Od 1. januarja do danes sem jih pretekla 520 in tako odkljukala svoj polletni cilj že sredi aprila.

Do teka Wings for Life pa še natanko 3 tedni ...

sreda, 09. april 2014

Piščančki (cakepop)

Pred kratkim sem kupila en čisto poseben modelček v obliki srca za oblikovanje cakepopsov. Na spletu sem opazila nekaj simpatičnih idej za dekoracijo cakepopsov, ki so privlačni tudi za najmlajše. Odločila sem se, da srčkasto obliko uporabim za živalice, ki so že skorajda značilne za tale čas: piščančke.


Se mi zdijo zelo fotogenični tile piščančki, upam, da jim v prihodnosti poiščem še kako živalsko vrsto za družbo.

Za recept sem uporabila tistega s kulinarike, le da sem ga zmanjšala in del moke nadomestila z mletimi orehi (sem želela uporabiti mlete lešnike, pa jih v trgovini niso imeli). Zdrobljen biskvit sem zmešala z mascarponejem in nutelo. Za moj okus je bil rahlo presladek, ampak še vedno za pojest :). (Drugič manj sladkorja!) Še zmeraj pa iščem čisto popolno razmerje za mešanico, da bojo popsi res popolni in nelomljivi.
Maso sem dala za nekaj časa na hladno, nato pa jo s pomočjo modelčka oblikovala v srčke.

Modelček v obliki srca
Srčki so šli čez noč prezimovat v zmrzovalnik, naslednje jutro jih je namreč čakalo oblivanje.

Tokrat sem čokolado barvala s posebnimi barvami znamke Wilton. Glazura je izpadla res lepa, čista, brez kakršnihkoli lis in nepravilnosti. Za kljunček sem uporabila rdeče srčke, perje pa je nastalo iz pisanih oranžno-rdečih mrvic.


Naša najmlajša jih je takoj prepoznala; je kazala na njih in govorila: "Ko-ko-ko." Kaj dolgo sicer niso zdržali, smo jih hitro pospravili na varno v želodčke.



torek, 08. april 2014

Tečem z Julijanom (4. del)

No, saj na nek način je bil tek z Julijanom. Dejansko je pa izgledalo tako, da sem potiskala Freestyla s Tinkaro, moj dragi in Julijan pa sta nama na kolesu (s prikolico) narekovala tempo. Nedeljski daljši tek sem zaradi slabega vremena in vsesplošne utrujenosti preložila. Tako smo včerajšnji lep sončen dan izkoristili za to, da preizkusimo še eno možnost, ki jo ponuja voziček Benecykl - možnost navezave na kolo.


Voziček se naveže na zadnjo os (tekaško sprednje kolo se v te namene seveda odstrani, če pa bi imeli namontirano sprehajalno kolo, bi ga pa lahko preprosto obrnili pod sedalni del) in čeprav morda izgleda okorno, je zelo lepo vodljiv. Odločili smo se, da se odpravimo na tekaško-kolesarski sprehod proti Šmartinskemu jezeru. Trasa je razgibana, vmes je nekaj klančkov - želela sva videti tudi v praksi, kako gre kolo s prikolico v hrib. (Po ravnem ponavadi ni problem.)

Ker imava samo eno kolo, je šel moški del ekipe pač z njim, ženski del pa s staro kripo in tekaškimi supergami. Celoten "trening" je izgledal precej lagodno, vmes smo se parkrat ustavili, da malo pofotografiramo, kaj popravimo ipd. Pretirano se tudi nisem želela pretegniti, ker me v nedeljo čaka polmaraton na obali in bi mi prenaporen trening prej škodil kakor koristil. Sem pa s tekom navkreber vseeno delala na tehniki :).


Mož, ki je večino poti prekolesaril, je bil zelo zadovoljen. Baje ni imel nobenih problemov z vožnjo v klanec.


Vmes sem za kak kilometer zamenjala z možem, da tudi sama vidim, kako gre. Moram reči, da sem bila izjemno pozitivno presenečena - prikolice skorajda ni čutiti. Manjkalo mi je edino kako ogledalo za preverjanje, kaj se dogaja zadaj :). Vozili (tekli) smo namreč ob prometni cesti, kjer je omejitev hitrosti 90 km/h. V naših krajih res pogrešam sprehajalne poti, kot jih imajo marsikje v Prekmurju in so ločene od cestišča.


Mali uživač.

Pri ribiškem domu smo imeli krajši postanek, kar je mami seveda izkoristila za mini fotošuting :).

 
Pobalinka.

Po mini odmoru pa spet grizenje kolen po klančkih gor in dol do doma. Včerajšnji tek je bil res bolj z rezervo oddelan. Oddelali smo dobrih 8 kilometrov, povprečen tempo je bil okoli 6:40 min/km. Ker sem med počitkom in ustavljanji pritiskala na pavzo, je neto čas teka znašal okoli 55 minut, vsega skupaj pa je bilo verjetno še kakih 15-20 minut več.


 Graf lepo prikazuje nihanja v tempu :).


Tinkarin stari voziček tudi ni ravno nekaj najbolj izjemnjega za potiskat pred sabo, ampak za silo pa gre. Po hribu navzdol celo precej hitro :).

Je bil pa vsaj res lušten družinski izlet, če že ni bil konkreten tek.