torek, 8. april 2014

Tečem z Julijanom (4. del)

No, saj na nek način je bil tek z Julijanom. Dejansko je pa izgledalo tako, da sem potiskala Freestyla s Tinkaro, moj dragi in Julijan pa sta nama na kolesu (s prikolico) narekovala tempo. Nedeljski daljši tek sem zaradi slabega vremena in vsesplošne utrujenosti preložila. Tako smo včerajšnji lep sončen dan izkoristili za to, da preizkusimo še eno možnost, ki jo ponuja voziček Benecykl - možnost navezave na kolo.


Voziček se naveže na zadnjo os (tekaško sprednje kolo se v te namene seveda odstrani, če pa bi imeli namontirano sprehajalno kolo, bi ga pa lahko preprosto obrnili pod sedalni del) in čeprav morda izgleda okorno, je zelo lepo vodljiv. Odločili smo se, da se odpravimo na tekaško-kolesarski sprehod proti Šmartinskemu jezeru. Trasa je razgibana, vmes je nekaj klančkov - želela sva videti tudi v praksi, kako gre kolo s prikolico v hrib. (Po ravnem ponavadi ni problem.)

Ker imava samo eno kolo, je šel moški del ekipe pač z njim, ženski del pa s staro kripo in tekaškimi supergami. Celoten "trening" je izgledal precej lagodno, vmes smo se parkrat ustavili, da malo pofotografiramo, kaj popravimo ipd. Pretirano se tudi nisem želela pretegniti, ker me v nedeljo čaka polmaraton na obali in bi mi prenaporen trening prej škodil kakor koristil. Sem pa s tekom navkreber vseeno delala na tehniki :).


Mož, ki je večino poti prekolesaril, je bil zelo zadovoljen. Baje ni imel nobenih problemov z vožnjo v klanec.


Vmes sem za kak kilometer zamenjala z možem, da tudi sama vidim, kako gre. Moram reči, da sem bila izjemno pozitivno presenečena - prikolice skorajda ni čutiti. Manjkalo mi je edino kako ogledalo za preverjanje, kaj se dogaja zadaj :). Vozili (tekli) smo namreč ob prometni cesti, kjer je omejitev hitrosti 90 km/h. V naših krajih res pogrešam sprehajalne poti, kot jih imajo marsikje v Prekmurju in so ločene od cestišča.


Mali uživač.

Pri ribiškem domu smo imeli krajši postanek, kar je mami seveda izkoristila za mini fotošuting :).

 
Pobalinka.

Po mini odmoru pa spet grizenje kolen po klančkih gor in dol do doma. Včerajšnji tek je bil res bolj z rezervo oddelan. Oddelali smo dobrih 8 kilometrov, povprečen tempo je bil okoli 6:40 min/km. Ker sem med počitkom in ustavljanji pritiskala na pavzo, je neto čas teka znašal okoli 55 minut, vsega skupaj pa je bilo verjetno še kakih 15-20 minut več.


 Graf lepo prikazuje nihanja v tempu :).


Tinkarin stari voziček tudi ni ravno nekaj najbolj izjemnjega za potiskat pred sabo, ampak za silo pa gre. Po hribu navzdol celo precej hitro :).

Je bil pa vsaj res lušten družinski izlet, če že ni bil konkreten tek.

2 komentarja:

petra. pravi ...

Super ste izkoristili sončen ponedeljek! :)

Lušni ste!

Anita pravi ...

O fino. Mi ga še nismo tako dobro preizkusili. Moramo! Pri nas je sicer še manj terena za take možnosti. Ozka magistralka, še ožje lokalne ceste. Prav nič prijetno.