Tečem za Julijana - Wings for Life (poročilo)

Današnji naslov rahlo odstopa od naslovov dosedanjih treningov. Žal je pač tako, da na nekatere stvari nimamo vpliva. Lahko poskrbim za svojo fizično pripravljenost, organizatorji lahko poskrbijo za tekače z vozički, lahko se naredi prekrasen dan z odličnim vremenom ... Ne morem pa vplivati na to, ali bo Julijan v dovolj dobrem stanju za tek.

In točno to, kar sem si najmanj želela, se je zgodilo danes. Že ponoči ga je namreč začelo rahlo kuhati, tako da sva polovico noči"prespala" v dnevni sobi na kavču. Okoli treh zjutraj sva se prestavila v spalnico. Okoli šestih zjutraj mi je že bilo jasno, da iz najinega skupnega teka danes ne bo nič. Termometer, ki se je ustavil pri malo več kot 39° C, je mojo teorijo samo še potrdil.

Vsi načrti, kako bomo jaz, moj mož in Julijan odšli v Ljubljano, Tinkara pa bo tačas v varstvu pri mojih starših, so splavali po vodi. Znašla sem se v dilemi, ali naj grem sama in odtečem "konkretno" (dam vse od sebe in pretečem vsaj 15 kilometrov) ali naj vzamem s seboj Tinkaro in tako olajšam delo možu in hkrati na nek način izkoristim priložnost, ki so jo nam, "vozičkarjem", izkazali organizatorji. Čeprav nisem imela nobenega vpliva na nastalo situacijo, sem se zjutraj, ko sem držala nesrečni termometer v rokah, počutila totalno bedno, priznam. Poanta celotnega treninga je bil zame tek z Julijanom. In najina deseta, okrogla preizkušnja bi naj bil prav tek na Wings for Life. Tek za tiste, ki ne morejo. Z njim, ki prav tako ne more.

Na koncu sem se odločila za drugo opcijo. Petnajst kilometrov ali več lahko brez problema sama odtečem tudi med tednom, ne da bi na ta račun skrajšala čas, ki ga preživljam s svojimi najdražjimi. Skrbeti za dva otroka, ko je eden od njiju bolan, tudi ni ravno najljubša stvar na spisku kogarkoli. Prav tako sva z Julijanom že odtekla uradnih 12 kilometrov, naša najmlajša pa izkušnje uradne tekaške prireditve še ni doživela. Na odhod sva se pripravili izredno, ker je bilo potrebno poskrbeti za precej manj stvari, kot je treba ponavadi, ko potujemo z Julijanom, in malo pred deseto sva že bili na poti.

Parkirno mesto sva našli takoj in to dokaj blizu centra, čakal naju je samo še dvig štartne številke. Odločila sem se, da bova tekli z vozičkom Benecykl prav zaradi njegove okretnosti in vodljivosti, čeprav zavzame zelo veliko prostora v avtu, ker ni zložljiv. Je pa njegova velikost hkrati tudi prednost - s seboj sva imeli namreč kar precej stvari. Ampak ker je naša punca stara komaj dobro leto in pol, v vozičku ne zavzame dosti prostora, zato ga je ostalo kar precej še za vso kramo, ki jo je mami želela imeti s sabo (od hrane in pijače do plenic in fotoaparata).

Pred štartom (Pika, hvala za fotko!).

Je treba kaj pojesti, da se potem lažje teče.

Kakih 20 minut pred začetkom sva šli proti štartnim boksom. Zaradi gneče in nepričakovano lepega in toplega dneva je moja sotekačica začela postajati rahlo nemirna, ampak z malo animacije sva uspeli zdržati do uradnega začetka. Vozičkarji smo štartali čisto na koncu; pridružila sta se nama tudi Ana in Timotej.

Letos smo tekači z vozički tekli samo 5 kilometrov. Ker to ni neka blazno dolga razdalja, sem kar hitro po štartu začela pospeševati.Hitrosti so pri polurnem teku lahko bistveno višje kot pri eno- ali celo večurnem teku, kjer se ti vsak prehitro odtečen kilometer na začetku teka proti koncu zelo pozna. Večinoma sva prehitevali, ogromno motivacije so nama poleg navijačev dali prav sotekači, nekateri izmed njih so naju prav glasno spodbujali. Sama sem si dodatno motivacijo nastavila prav pred oči - s sabo sem vzela fotografijo Julijana, ki sem jo pripela na streho vozička, tako da sem jo imela ves čas na vidiku. Julijanov nasmejani obraz mi je vlil ogromno dodatne energije.
Na sprednjem delu vozička psva vozili na listu papirja napisano željo, da se Julijan hitro pozdravi. Ta tek je bil res namenjen njemu. Čeprav ga fizično ni bilo zraven, je bil prisoten. (Želja je deloma pomagala - ko sva prišli domov, je bilo Julijanovo stanje bistveno boljše kot dopoldne, ko sva odšli od doma.)

Pet kilometrov je preteklo, kot bi mignil. 
Tako z lahkoto je šlo, da bi jih brez problema naredila vsaj še enkrat toliko. Endomondo je naračunal 5,06 km v 28 minutah in 49 sekundah, najin povprečni tempo je bil 5:42 min/km. Če bi nama dovolili teči dlje in bi imele ves čas isti tempo (kar je sicer malo verjetno), bi lahko pretekli 17 kilometrov. Realno gledano bi verjetno začela sčasoma upočasnjevati (pa tudi začetne kilometre bi pretekla počasneje), kljub temu pa se mi zdi, da bi bilo kakih 13-14 kilometrov čisto izvedljivih. (Namig za organizatorje: poskušajte drugo leto urediti tako, da bodo vozičkarji lahko tekli dlje.)

Midve na "cilju" oz. končni točki za tekače z vozički.

Bilo pa je fino. Dvakrat sem celo videla Heleno Žigon, ki je v starosti 86 let pretekla 7 kilometrov, 5 kilometrov je z nami odtekel tudi raper Zlatko, tekači so bili zelo ustrežljivi (na tem mestu se opravičujem vsem, ki jih je najin voziček oplazil) ... Čutiti je bilo ogromno pozitivne energije in sproščenosti. Najbolj pa sem bila presenečena nad količino moči, ki se je skrivala v meni. Po slabo prespani noči in ne ravno razveseljivem jutru sem pričakovala, da se bom do petega kilometra privlekla kot ljubljanska megla. Pa je bilo hvalabogu ravno obratno.

Še fotografija Ane in Timoteja v akciji malo pred zaključkom.

In pa še dve fotografiji naju dveh, ki nista z mojega fotoaparata, ampak sem jih našla na spletu.

Foto: Bor Slana. Vir: siol.

Foto: Uroš Rojc. Vir: facebook.

Po zaključku teka so nas z avtobusom prepeljali nazaj do centra. Lepo sončno nedeljsko popoldne sva s Tinkaro izkoristili za obisk moje sestre, kjer sem si privoščila težko pričakovano kavico. Moje dete ima očitno vsaj nekaj mojih genov, saj je medtem neutrudno tekala za golobi.

Zaključim lahko le, da je bil kljub slabemu začetku dan lep. Včasih je preprosto potrebno iz tega, kar imaš, narediti največ. Pa čeprav je daleč od tega, kar si si prvotno zamislil ... (In to ne velja samo za današnji dan.)