ponedeljek, 2. junij 2014

Vesele nogice tečejo

Letos sem se prvič udeležila DM-ove prireditve Tek za ženske. Podpiram idejo, da se en dan v letu zberejo ženske iz cele Slovenije in pokažejo sebi in drugim, da zmorejo. Hkrati pa meni taka vrsta teka ne ustreza. Sama raje tečem na malo manj množičnih tekaških prireditvah, kjer ima tekač res možnost teči brez skrbi, da bi koga pohodil ali gledal na vsak svoj korak. Rada tečem tako, da mi med tekom ni treba pretirano razmišljati. Takrat dam misli na odklop in samo uživam. V takšni gneči, ki je ponavadi na DM-ovem teku (kar je sicer pohvalno, saj prireditev združi ogromno količino ljudi z namenom, da se rekreirajo), je kaj takega praktično nemogoče.

Poleg tega dejstva se za ta tek nisem odločila tudi zaradi tega, ker me je dan zatem (včeraj) čakal prelep polmaraton v Logarski dolini. Trasa je prekrasna, teka po asfaltu je le za vzorec, ostalo so gozdne poti. To ni tek za rekorde, to je tek za užitek. Polmaratonci smo tekli dva kroga in v drugem krogu sem praktično celo traso tekla sama. Skratka, nobene gneče, čisti užitek.

Kaj sem potem sploh delala na DM-ovi prireditvi? :)

Bila sem prav posebna spremljevalka. Na tek nisem šla sama, šla sva z Julijanom in se pridružila še šestim izjemnim mamam otrok s posebnimi potrebami, ki so s svojimi malčki in mladostniki tekle na Oskarjevem teku. Vse mame smo del društva Vesele nogice, ki se že nekaj let trudi za povečanje terapevtskih obravnav za otroke s posebnimi potrebami (predvsem s cerebralno paralizo). S klikom na tale link tu si lahko pogledate predloge za spremembe in oddate svoj glas. (Vzame vam največ 1 minuto ;).)

Z Julijanom sva dopoldne v avto naložila tekaški voziček Benecykl in se odpravila proti Ljubljani. Naš fantič je bil izredno dobre volje, bolj sva se bližala prireditvenemu prostoru, bolj so njegovi nasmehi rastli. Meni je bilo sicer za odtenek preglasno, ampak Julijanu sta se ves "šunder" in glasba zelo dopadla.

Pred začetkom smo se vsi starši, naši posebni otroci in njihovi posebni bratci in sestrice srečali. Mamice smo oblekle majice društva, mali tekmovalci pa tekmovalne majice, ki so jih dobili v prijavnem paketu. Čas do štarta (tekli smo z zadnjo skupino najstarejših otrok) je minil zelo hitro, saj staršem zaradi mnogih skupnih točk enostavno ne zmanjka tem za pogovor.

Pred samim štartom smo se postavili na rep zadnje skupine. Našo skupino je pač težko spregledati in kar nekaj fantov je radovedno prišlo pozdravit naše otroke. Krasen občutek je, ko veš, da lahko s svojimi odgovori potešiš otroško radovednost in hkrati narediš ogromno za pozitivno sprejemanje oseb s posebnimi potrebami v družbi. Tisti trije mladi fantiči, ki jim vprašanj glede naših posebnežev kar ni zmanjkalo, tisti fantje so mi dali svetlo upanje na prihodnost. Takšni nadobudneži bodo nekoč zrasli v odgovorne odrasle, ki problemov ne bodo ignorirali, ampak jih bodo sprejeli kot del življenja in se poskušali od njih čimveč naučiti. Mogoče zvenim naivno, ampak jaz verjamem, da bodo nekoč naši otroci enakovreden del družbe. Morda mladi potrebujejo samo malo več stika z našimi posebneži, da vidijo življenje z drugačne perspektive.

Sam tek je bil kratek. Pravzaprav je bil bolj sprehod. Gledano z vidika športne uspešnosti nismo dosegli nobenega bistvenega rezultata, je bil pa naš uspeh po mojem mnenju eden največjih na tej prireditvi. Pokazali smo našim posebnim otrokom, nam samim in tudi širši javnosti, da so tudi oni lahko del običajnega življenja, celo športnega življenja, če že hočete. Njihove noge ne zmorejo kaj dosti, če sploh - zato pa imajo mame in očete, da jim jih posodijo če je treba. In tudi pomagajo postavit kakšen rekord, ki v očeh zunanjega opazovalca ne pomeni veliko, za nas pa ogromno.
Medalje smo pa dobili čisto vsi, tako naši posebni tekmovalci, kot njihove mamice.
Anita

Julijan
Matej
Tia
Timotej
Vita
Živa
Bravo, mali junaki!

1 komentar:

*Urška* pravi ...

Skupaj z mojo pupo sva se prav tako udeležile DM-teka.Hčerkica seveda Oskarčka.Vesela sem bila,da se vas je udeležilo kar lepo število mamicDruštva veseluh nogic.Bilo vas je res lepo pogledati.Lahko vam rečem samo bravo,bravo in še enkrat bravo-seveda pa tudi vašim malim sončkom :)
Pozdravček,Urška