sreda, 31. december 2014

Pogled nazaj včasih pokaže pot naprej

Najmlajša že spi v posteljici. Zadnje čase rabi nekoga, da zaspi ob njej. Njeno drobno srčece je prestrašeno utripalo ob zvokih petard in ob vsakem mojem premiku me je njena ročica poiskala in se me močno močno oprijela. Ko se je njeno dihanje umirilo, sem se nežno izvila iz njenega objema in šla sebi in dragemu pripravit čaj.

Zdaj sedim tu, pred računalnikom. Ukradla sem si teh par minut, da naredim kratek pregled in povzetek leta, preden se pridružim svojima najljubšima fantoma na kavču. Naše leto se zaključuje v miru, sproščeno, tiho, ljubeče.

Hvaležna sem za leto, ki se zaključuje. Lepo je bilo. Dobro. Izpolnjujoče. In težko, tudi tako težko in žalostno, da si včasih skoraj zaželim, da določenih delov leta ne bi bilo.

Canon EOS 70D, 85mm, f/2.2, 1/200s, ISO 100


To je bilo leto, ko sem na študijskem področju naredila več kot prej v 5 letih skupaj. Za novo leto sem si pustila le še diplomo, ki že ima skicirane orise nekje v glavi. Hvaležna sem, da je bilo pravzaprav precej lažje in bistveno zanimivejše, kot sem pričakovala, da bo.

To je bilo leto, ko so se Julijanovi napadi drastično zmanjšali. Pravzaprav je že od lanskega decembra stanje bistveno boljše. Iz 5 ali celo 10 epileptičnih napadov na dan (med njimi skoraj vedno kakšen grandmal) smo prišli na 1-2 rahla napada mesečno. Kar tako. To je redka dragocenost, ki se je zavedamo vsi starši otrok z epilepsijo. Stanje brez napadov namreč pomeni boljšo odzivnost, večjo prisotnost, manj spanja. Vse to smo dosegli. Julijan se je letos smejal več kot kdajkoli. Njegova paleta čustev je najširša do sedaj. Pokaže užaljenost, interes, žalost, veselje. Srečo. Moj mali učitelj ... Še vedno sem njegova učenka, uči me, kako se umiriti. Ko sem napeta, razdražena, v hitenju, me z jokom prikliče, glasno, kriče zahteva, da si vzamem čas zanj. Da ga vzamem v naročje, se umirim in s tem umirim tudi njega. In potem samo sva, srečna, nasmejana, mirna. Tako kot prav zdaj, tale trenutek, ko z njegovim srcem ob svojem ustvarjam tale zapis. Predobro me pozna, moj mali učitelj, včasih se mi zdi, da me pozna bolj, kot se poznam sama.

Canon EOS 70D, 50mm, f/2.8, 1/60s, ISO 800
Canon EOS 70D, 85mm, f/2.5, 1/1250s, ISO 100
Canon EOS 70D, 85mm, f/2.8, 1/640s, ISO 100



To je bilo leto, ko je naša mala malčica postala malce večja malčica. Ko so njeni zlogi postali besede in so njene besede postale stavki. Leto, ko so njeni zlati laski zrasli dovolj dolgi, da ji lahko naredim čopke. Leto, ko je prvič zares čofotala v morju in ko je prvič zares uživala v snegu. To je bilo leto, ko so njeni sošolci v vrtcu začeli postajati tudi njeni prijatelji. Postaja deklica - z malce pobalinskega pridiha -  in njena radoživa osebnost je prisotna na vsakem koraku. Življenje kar sije iz nje. Dolge vožnje še nikoli niso bile tako zabavne in polne zanimivih stvari povsod (res čisto povsod) kot letos.
Uči me, kako biti mama, kaj pomeni vzgajati, kaj pomeni biti vzgled. To je daleč najtežji del starševstva. In včasih, ko v svojem glasu slišim svojo mamo, v hčerinem glasu zaslišim sebe. Preplet treh generacij. Rada bi jo naučila, kako ljubiti. Ne samo drugih, tudi samo sebe. Tu še prepogosto pogrnem. Še prehitro je kaka oblina na mojem telesu premalo ali preveč zapolnjena. Ne želim, da bi moja prečudovita deklica nase gledala tako. Zame je popolna, kot sem zanjo popolna jaz, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi vred.

Canon EOS 70D, 85mm, f/2.2, 1/1000s, ISO 100
Canon EOS 70D, 85mm, f/2.2, 1/250s, ISO 100
Canon EOS 70D, 85mm, f/2.2, 1/250s, ISO 100

To je bilo leto, ko sva z možem praznovala peto obletnico poroke. Včasih imam občutek, da je najina ljubezen sveža, kot bi bila stara največ mesec dni, včasih pa čutim med nama tako močno povezanost, kot bi bila skupaj že vsaj 50 let. Pozna me, vse dobre in slabe delčke moje osebnosti - in kljub temu me ljubi. Niso samo rožice in metuljčki in pomlad, tudi skregava se, si greva na živce. Ampak ko zvečer zaspiva drug ob drugem, čutim samo neskončno srečo, da ga imam ob sebi. On je moja skala in moja opora, večkrat tih kot glasen, požrtvovalen in ljubeč - in ko je resnično hudo, je edini, v čigar objemu želim odjokati žalost. Brez njega ne bi bilo najinih malih čudežev, tistih na zemlji in tistega v nebesih.

Canon EOS 70D, 85mm, f/5,6, 1/250s, ISO 100


To je bilo leto, ko sem se prepustila sanjam in jim začela slediti. Res slediti. Nič več čakanja, da željeno samo pade v naročje. Naše želje se redkokdaj uresničijo kar tako, brez kančka naše pomoči. Večinoma te zahtevajo celega, tvojo predanost, strast, močno voljo, da postajaš boljši in boljši. Ko gledam svoje fotografije za nazaj, vidim ogromno razliko v napredku. Ne samo razlike v obdelavi in tehniki, to je logičen korak naprej pri vaji; največjo razliko opažam v tem, da fotografijo jemljem drugače. Še zmeraj se zgodi, da se mi fotografije "posrečijo" kar tako. Vendar čedalje večkrat vem, kakšno fotografijo želim, še preden jo posnamem. Občutke, ki jih doživljam, svet, kot ga vidim sama, tisto nekaj posebnega, kar izžareva vsak izmed nas - vse to želim ujeti v fotografijo. Ko imam priložnost fotografirati otroka s posebnimi potrebami, to čutim tako zelo močno, da se ne da opisati. Ta občutek, da tvoje telo in tvoje sposobnosti ne omejujejo mogočnosti tvoje duše, me preveva vsakič, ko v rokah držim svojega Julijana. Vsakič, ko se zazrem v oči katerega izmed posebnih otrok. In ta mogočna duša, tisto nekaj več, se skriva v vsakem izmed nas. In to je to, to je tista pika na i, ki jo želim ujeti v svojih fotografijah.

Canon EOS 70D, 85mm, f/2.2, 1/125s, ISO 100
Canon EOS 70D, 85mm, f/2.8, 1/160s, ISO 125

Bilo je čudovito leto. Ljubeče, izpolnjujoče, veselo, precej zdravo, čebljajoče, razigrano, navihano, srečno. Tudi težko in žalostno, a v vsakem pogledu naše. Prav posebno.

Canon EOS 70D, 85mm, f/2.8, 1/160s, ISO 125

Naj bo prav posebno tudi novo leto. Za vse nas.



















sreda, 03. december 2014

Gledati ne pomeni vedno videti

Danes, 3. decembra, je mednarodni dan invalidov oz. oseb s posebnimi potrebami (ang. International Day of People with Disability).

Zame je dan kot vsi drugi. Verjetno tudi za vse starše otrok s posebnimi potrebami.

Naj bo zate malce drugačen. Poskusi videti nekoga s posebnimi potrebami tako, kot bi bil tvoj sin, tvoja hči, brat ali sestra.




Verjamem, da si zagotovo že naletel na nekoga drugačnega. Pa si ga res tudi videl?Ali se je tvoj pogled ustavil na njegovih pomanjkljivostih? Njegovem vozičku? Njegovem drugačnem komuniciranju? Si ga gledal s pomilovanjem, pretiranim sočutjem, morda celo gnusom? Si pomilujoče gledal njegove najbližje, ker je njihovo življenje tako zelo žalostno?


Potem ga nisi videl dobro.



Poskusi videti preko posebnih potreb, diagnoz, problemov, ki jih nekdo ima, in začuti njegovo POSEBNO LEPOTO.


Morda bodo korak bližje k videti in ne samo gledati naredile tudi fotografije posebnih otrok mojega fotoprojekta Posebna lepota/Special Beauty.

(Klik na ime odpre zapis in fotografije.)




















Julijan