četrtek, 19. marec 2015

Nisem popolna mama, samo (posebna) mama sem

Biti mama posebnemu otroku te niti slučajno ne naredi popolne mame.



Sem daleč od tega ...

Naše stanovanje je prej razmetano kot pospravljeno, občasno je celo kot na fronti.

Moje kuharske specialitete so svetlobna leta daleč od Julie Child, Gordon Ramsay bi jih verjetno spljuval do konca. Včasih je že dobro sestavljen toast vrhunec moje kulinarične ustvarjalnosti.

Ob vzgoji svojih dveh malčkov vzgajam tudi samo sebe in ugotavljam, da sem včasih sama bistveno bolj potrebna vzgoje kot onadva.

Moje potrpljenje ni neskončno in glas povzdigujem bistveno pogosteje kot moj mož, ki me ima rad tudi takšno.

Nimam hudo dobre kariere, vedno urejene pričeske, naličim se samo za posebne prilžnosti (povprečno enkrat na letni čas) in kljub kar lepemu številu salonarjev 99 % časa preživim v čevljih z nizkimi podplati.

Rada jem sladkarije in moja denarnica ima veliko luknjo, skozi katero odteka denar za nepotrebne stvari. Ogromno luknjo ima. Črno luknjo.

Fotoaparat in z njim povezane stvari so verjetno eden od odtočnih kanalov za črno luknjo v denarnici.

Ne da nisem zadovoljna s svojo postavo, ampak lahko bi bilo pa precej boljše, kajne?

Včasih mi preseda, da moram vsak dan po dvojnih stopnicah, da pridem do našega stanovanja. Vsaj dvakrat. Z dvakrat po 18 kilogramov teže v naročju (enkrat naš veliki fant, drugič njegov voziček).

Včasih sem utrujena in bi celo popoldne presedela na kavču z mojim posebnežem v naročju.

Včasih bi bila najraje čisto sama.

Na živce si grem, ko s stvarmi odlašam do zadnjega trenutka. Z diplomo recimo.

Občutek imam, da sem neskončno pametna, ker poznam toliko medicinskih izrazov, o katerih večina znancev nima pojma.

Kljub ženski enakopravnosti imam še zmeraj najraje, da avto in ostale tehnične stvari prevzame moj mož. 

Včasih zaspim prej kot moja otroka. Včasih spim dlje kot moja otroka.

Včasih ne morem zaspati in dolgo v noč zrem v hudičevo seme - televizijo ali računalnik.

Ko si z možem vzameva čas zase, resnično uživam. Brez slabe vesti.

Pijem odločno preveč kave.

*


Ne predstavljam si več življenja pred otroki. Brez otrok.



Nisem popolna, daaaaleeeč od tega. Sem samo malce posebna mama.
Ampak katera mama pa sploh je popolna? Posebna ali čisto navadna? Nobene ne poznam.


Verjamem pa, da se pa v ljubezni do mojih otrok vseeno skriva sled popolnosti.


Ne rabim biti popolna mama, niti posebna - če bosta srečna, sem naredila največ, kar lahko.