torek, 26. januar 2016

Odraščanja

Do sedaj bi se morala že navaditi, vem. Pa se tu in tam še zmeraj zdrznem, ko me hči pokliče: "Mami!"


Mami, mamica, sem to res jaz? Včasih obračam to besedo kot kak lingvist (kar skorajda sem), preučujem njen zven in pomen, valjam jo po jeziku kot bi šlo za jed eksotičnega, neznanega okusa. Kot bi označevala neko tujo vrsto, ki jo je treba še ukrotiti in dodobra spoznati. Mami. Ma-mi. Dva zloga, tri črke. Bolj ko skušam ujeti vso veličino in globino njenega pomena, bolj se mi izmika.

Kdo je mati, mami, mamica? Je to tista, ki te je rodila, ki te hrani, objema, vzgaja? Tista, ki ob tebi bedi ponoči in ki podnevi pospravlja in kuha kosilo? Tista, ki te žgečka, se smeji in se igra s tabo? Tista, ki nosi na svojih ramenih odgovornost za tvoje življenje, tvoja čustva, tvoje ravnanje? Tista, ki ljubi tako močno, da njeno srce včasih krvavi?



Kdaj sem postala mami? Takrat, ko sem prvič v naročje vzela svojega sina? Ali že prej, ko sem prvič začutila njegove brce? Morda že ob spočetju ali celo takrat, ko sva z najdražjim prvič z besedami sploh načela to idejo starševstva?

Včasih se še zmeraj ne počutim kot mami ... Kot bi mi nekdo nadel to nalepko in rekel: "Tako, zdaj si mamica in od te točke dalje bo vse tvoje življenje v določeni meri odvisno od življenj drugih. Odgovorna si zanje. Moraš biti odgovorna." In jaz stojim tukaj v času, vsa zmedena in izgubljena, s to nalepko, ki govori, kdo sem, kdo moram biti. Vem, da nisem samo mami in nisem samo žena. Ampak včasih ne vem niti tega, kdo je Urška, kdo sem jaz v svojem bistvu, oluščenem vseh nalepk. Kako naj potem z vsem zavedanjem in odgovornostjo vstopim v čevlje, ki se jim reče materinstvo?



Tega te nihče ne vpraša. Ko postaneš mami, ostaneš mami. Za vse življenje. Čeprav ob klicu svoje hčerke slišiš svoj glas, ki je nedolgo nazaj klical tvojo mamo z istimi besedami. In ko otroci rastejo, z njimi odraščaš tudi sama. Tudi z njim, ki bo sicer zrasel, a nikoli ne bo prav zares odrasel.


Prejšnji teden sem na svoji  FB-strani Prav posebno objavila fotografijo (spodaj) našega posebnega fanta dan zatem, ko ga je moj mož peljal k frizerju. Ponavadi ga striže frizerka, ki točno ve, kakšne želje imam - zadaj ga postriže fino na kratko, da se mu lasje ne zapletajo preveč, spredaj pa pusti malce daljše, ravno toliko dolge, da mu ne segajo na oči. In dovolj dolge, da mu jih lahko nežno razmršim, ko mu grem čez lase. No, tisti dan ni bilo naše stalne frizerke in ga je postrigla druga - natančno po navodilih mojega dragega, ki je seveda rekel samo: "Na kratko." Pridno je sledila navodilu in ko sem par minut kasneje v frizerki salon vstopila tudi sama, sem ob videni pobriti polovici glave samo na kratko zavzdihnila in odšla v bližnjo kavarno popit svojo kavico. Nisem bila prav zares jezna, niti nisem mogla biti, ker je mož malce poklapano vstopil, ko sta z Julijanom po končanem striženju prišla za mano.

Ko zdaj gledam za nazaj, šele opažam, da ne gre toliko za to, da moj posebni fant ni postrižen natančno po mojih željah. Julijan je zame najlepši posebnež v naši družini, pa naj bo pobrit ali dolgolas. Gre za to, da njegova pobrita glava kruto kaže, kako odrašča. Kaže na to, kakšen bi bil, če bi ... Če bi bil zdrav, normalen (kako zelo ne maram teh besed: Julijan ni kronično bolan otrok in normalno - kaj sploh je normalno?) 5-letnik, bi verjetno celo sam zahteval tako frizuro. Ampak Julijan ni kot njegovi vrstniki. Je moj posebni otrok in zaradi njega sem zrasla/ odrasla v prav posebno mamo.

Julijanova pobrita glava je opomnik, da stvari niso vedno takšne, kot so videti. Četudi moj (mali) veliki posebnež izgleda kot navihan 8-letni pobalin, ki komaj čaka, da razišče ves svet in uide materinim skrbnim rokam, Julijan ostaja moj nežni deček, ki ga bolj kot karkoli drugega zanima samo materino naročje in čigar obraz zasije ob mojih poljubih. Zmeraj bo odvisen od mene in nikoli ne bo čisto samostojen. Nobena frizura ne more spremeniti tega.



In četudi se ne čutim zmeraj dorasla vlogi mame, zdaj to sem. Mama. In to bom ostala do konca živlenja. Hvala za vsak "Mami!", ki me opomni na to.



7 komentarjev:

*Urška* pravi ...

Draga Urška!
Tvoj zapis mi je privabil solze v oči.Julijan je res nekaj posebnega-pravi sonček.Tudi hčerkica je prava mala princeska.
Lepo si zapisala...ko si enkrat mama,si mama za celo življenje.
Lepo bodi,tvojim trem sončkom pa daj poljubček v mojem imenu:)
LP,Urška

Čarovnije z male kmetije pravi ...

Tudi jaz sem doživljala žalost, ko se je moj tavečji enkrat takole šel z očijem strič, pa je ratalo kot pri vas :( Mene je cela jeza in potem žalost popadla, ker je moj malček izgledal tako odraščajoč in pobalinski. težko se je sprijaznati z odraščanjem, njihovim in našim. Oh ja, mame :))

kuglca pravi ...

<3

Vesna Grudnik pravi ...

ja pri nas imamo punco pa je to malo drugace....
je pa fajn da otrok izbere sam:))) da se uposteva njegova volja.... vsi pa smo zaljubljeni v svoje otroke a ne??? :))) tako pac je in prav je tako .... tako čutimo:)))
vse dobro in lepo naprej......:)

Tashky pravi ...

Zel, zelo lepi ste in lepa je tvoja ljubezen.....

Martina pravi ...

Ob tvojem zapisu sem ostala brez besed. Tako resničen, tako globok, tako navdihujoč. Hvala :)

Katja - Viva la vida blog pravi ...

Mislim, da si kot superženska in supermami lahko navdil vsaki izmed nas, ki nas to vse še enkrat (upam) čaka <3