četrtek, 23. februar 2017

Nasvidenje, Vojnik!

Pred dobrim mesecem dni sem še zadnjič s pogledom pobožala porisane stene našega malega stanovanja, zadnjič zaklenila vhodna vrata in se za nekaj par tednov začasno naselila (s svojimi najdražjimi, seveda) pri mojih starših. Skoraj pet let in pol je bilo teh natrpanih 53 kvadratov bivalne površine naše zatočišče. Najino prvo lastno stanovanje ... Kako ponosno sva takrat prvič odklenila vrata v drugem nadstropju. Vse se nama je zdelo tako ogromno, svetlo, novo.

Takrat, ko sva se odločila za nakup stanovanja, nisva ravno razmišljala vnaprej, če se lahko tako izrazim. Dovolj sva imela majhnega, temnega in prepišnega najemniškega stanovanja v Kosezah in plačevanja dokaj visoke najemnine, ko pa bi vendar lahko ta denar, namenjen stanodajalcu, nekoč odplačal najino stanovanje.

Ko se je pojavila priložnost in je sorodnik prodajal stanovanje v bližini najinih rojstnih krajev (pa vseeno dovolj stran, da domači niso mogli ravno v copatah na obisk), sva jo pograbila z obema rokama. Ljubljani sva pomahala v slovo (moj dragi to verjetno še zdaj vsakodnevno obžaluje, ko se vozi na delo) in se s polno prikolico in polno glavo pričakovanj preselila v Vojnik. V tistem času, ko je potekala prenova stanovanja, sva z Julijanom tudi prvič od znotraj spoznala prostore celjske pediatrije, ki nas je kasneje še večkrat gostila (pravzaprav dovolj pogosto, da me je kakšna medicinska sestra kdaj pozdravila tudi na celjskih ulicah, sama pa sem medtem razmišljala, le od kod jo poznam). Najino novo stanovanje se mi je zdelo tako veliko in svetlo, tako lepo, vse je dišalo po svežem. Julijan je bil še dovolj majhen, da me vsakodnevna nošnja v drugo nadstropje ni motila - njegovih 8 kilogramov pri enem letu sem brez težav nosila gor in dol tudi večkrat dnevno, če je bilo potrebno.

Vendar pa se stvari spreminjajo. Julijan je rastel, naraščala je njegova teža, hkrati pa je rasla tudi teža pripomočkov, potrebnih za vsakodnevno kolikor toliko kvalitetno življenje. Nekaj mesecev pred drugim rojstnim dnem je dobil svoj prvi počivalnik (nekakšen voziček za otroke s posebnimi potrebami), ki je sam zase tehtal 17 kg. Če sva želela, da sedi udobno, sva bila primorana njegov počivalnik nositi v stanovanje in nazaj dol, če smo želeli na kak sprehod. Ko je začel obiskovati dnevni center v Celju, je to postala vsakodnevna praksa - mož je zjutraj nesel voziček v avto, naložil Julijana in ga odpeljal v dnevno varstvo, zgodaj popoldne pa sem vse to v obratnem vrstnem redu ponovila sama. Dan za dnem.

Julijanova teža je počasi rasla, že pred njegovim vstopom v dnevni center pa je drugič v mojem življenju zrasel tudi moj trebušček. Julijan je imel takrat malo manj kot 15 kilogramov in do zadnjih 2 tednov nosečnosti (ko je moj dragi stisnil zobe in delal od doma) sem ga nosila po vseh tistih stopnicah gor v stanovanje. Nošnjo vozička sem slabe tri mesece pred PDP opustila in sva se do takrat, ko je Janez prišel domov iz službe, pač enostavno cartala na kavču. Podobno rutino smo imeli tudi prvih nekaj mesecev po rojstvu Tinkare, ko sem izmenično nosila otroka gor (odvisno od tega, kdo je bolj glasno jokal), voziček pa puščala v prtljažniku do moževega prihoda. Ko sem se čutila dovolj močno za to dodatno breme, je tudi voziček začel romati z nami v stanovanje, saj je bil poleg naročja edini, ki je Julijanu kolikor toliko onemogočal zategovanje (sicer je na naročilnico dobil tudi posebej zanj izdelan stol, vendar pa je ta po slabih par mesecih uporabe zaradi Julijanovih spazmov odpovedal sodelovanje - kakršne koli podobne zadeve bi zagotovo prav tako izdihnile v roku pol leta, ker enostavno niso primerne za velike sile, ki nastajajo ob takšnem uporu telesa, če pa so, pa otroku ne nudijo dovolj opore).


Trebušček je potem zrasel še tretjič, ampak sem se morala žal tik pred začetkom drugega trimesečja posloviti od njega, in še četrtič. Takrat je bilo na nek način lažje, čeprav je bil Julijan težji (njegova teža je v moji zadnji nosečnosti znašala okolo 20 kg), saj nam je končno pripadal nov počivalnik. Novega smo tako puščali v dnevnem centru in ga jemali s seboj le ta vikende, starega pa smo kljub temu, da ga je Julijan že konkretno prerasel, zasilno uporabljali v stanovanju. Do našega tretjega otročiča sem se že navadila teh vsakodnevnih nošenj in preskakovanja stopnic gor in dol, gor in dol. Čeprav je bil Julijan konkretno težji kot takrat, ko smo se vselili, je očitno skupaj z njim rasla tudi moja moč. Je pa odklepanje zunanjih vhodnih in notranjih vhodnih vrat postajalo iz leta v leto bolj neprijetno - predstavljajte si držati 20 kg teže (ki ti ne more pomagati s tem, da bi se ti oprijela, kvečjemu ti vse skupaj oteži, ko se zateguje vznak) v eni roki, v drugi pa polno vrečk (ja, ne bi bilo treba ;) - lahko bi preprosto šla enkrat več po stopnicah, ampak se mi enostavno ni dalo) in ključ, ki ti iz rok najraje pade takrat, ko je to najmanj potrebno. Z rojstvom zadnjega se sicer ni nič kaj bistveno spremenilo, le eden od fantov je zmeraj imel družbo, medtem ko sem drugega nosila gor.

Ta vsakodnevna nošnja je bila vsekakor eden od razlogov, da najinemu stanovanju pomahava v slovo. Drugi je bil ta, da nam je v njem enostavno postalo pretesno. In čeprav sem oboževala stiskanje vseh nas petih na zakonski postelji dimenzij 160x200 (ker so - če ne drugače - vsaj proti jutru vsi pristali v njej), je to pomenilo tudi, da bo eden od otrok slej ko prej ponoči zbudil drugega in da se bo tisti, ki skrbi za kruh družine, po ta kruh vozil nenaspan dobrih 70 km stran.

Stanovanje, ki se je zdelo več kot veliko, ko smo bili samo trije, je postalo z rojstvom najmlajšega kar precej utesnjeno. In natrpano. Ni minil dan, da se ne bi spotikali čez igrače ali nepospravljene čevlje in copate (pa tudi pospravljene, konec koncev ni bilo ne vem koliko prostora, kamor bi jih lahko zložili). Poleti je bilo malo lažje, saj smo oblačila sušili na balkonu, v hladnejših mesecih pa sem stojalo za sušenje umikala od hladilnika in nazaj, če me je popadla lakota. Stojalo je bil naš rasztavni eksponat, razstava je potekala nekje od sredine oktobra do sredine aprila, le redkokdaj smo jo umaknili (pri treh otrocih nikoli ne zmanjka novih oblačil, ki bi jih bilo potrebno oprati), če so se najavili obiski, je začasno dobila mesto v spalnici.

Vsekakor nam ni manjkalo intime - še posebej ne po tem, ko je najini tasrednji nekje vmes uspelo založiti ključ od stranišča. Saj smo ga potem tudi našli, ampak je imel veliko nagnjenje k izgubljanju ;), kar je pomenilo, da si žal verjetno nikoli ne bova mogla zares privoščiti dobrega čtiva tam, kamor se še cesar odpravi peš. Revija Življenje in tehnika je tako po par mesecev skupaj ostajala na pralnem stroju in nudila možnost izposoje vsem obiskom, ki jih je morebiti pritisnilo na najnujnejšo potrebo.

Stanovanje že lep čas ni bilo več sveže in brezhibno. Tinkara se je namesto po listih učila risati po stenah in čeprav sem bila precej jezna, ko sem ob pisalni mizi zagledala prvo kraco v obliki okroglga krompirja s cimami, je hkrati v meni žarel ponos, ker je moja hči prvič v življenju nekaj narisala (in je bilo vsaj na daleč podobno neki obliki). Kasneje se je tej kraci pridružil še Olaf, v spalnici pa je pol stene ob postelji posvetila freski, imenovani Naša družina (in prav zares je narisala v obliki glavonožcev vse nas, še Aleksa v trebuščku). Stene so dostikrat opravljale tudi funkcijo preverjanja, ali barvica/flumaster/voščenka res deluje, hkrati so bile priročno mesto za vse nalepke, ki sem jih kupila z namenom, da bodo pristale na tabli opravil kot nagrada za vsako opravljeno delo - tabela je je po manj kot dveh dnevih zaključila svoje poslanstvo, ker je nekdo (pod budnim očesom mojega moža, medtem ko me samo par ur ni bilo doma) zapolnil do zadnjega čisto vse kvadratke z nalepkami v obliki rožic in cvetlic. Stene so tudi pričale o premnogih obedih, ki smo jih imeli (nekaj dokazov se je znašlo tudi na kavču, jedilnem kotu in tudi na stropu - ne vprašajte, kako).

Zdaj, ko tole pišem, se pravzaprav z nostalgijo spominjam vseh naših trenutkov tam notri. Res je, da stanovanje za vse naše potrebe ni bilo najbolj idealno, ampak bilo je naše.


Oboževala sem sobotna in nedeljska jutra in popoldneve, ko smo se stiskali na zakonski postelji in uživali v božanju sončnih žarkov, ki so plesali skupaj z listki breze. V zimskih nočeh je svetloba, ki je odsevala od sveže zapadlega snega, segala prav do oken. Poleti sva proti večeru odprla balkonska vrata in okna ter še v postelji poslušala zabavne komade žive glasbe občinskih dogodkov. Vse je bilo na dosegu rok (in tistih nekaj stopnic), vrtec, lekarna, igrišča, kavarne, kamor smo hodili na kavo kar peš ...

Največ naših spominov je nastalo prav v tem majhnem porisanem in natrpanem stanovanju. Tukaj smo se iz male družinice spremienili v veliko in med temi stenami je skupaj z našo potrpežljivostjo, ustvarjalnostjo, z vsemi našimi sposobnostmi in odtenki osebnosti rasla tudi naša ljubezen. In čeprav se neskončno veselim vsega novega in lažje dostopnega, je morda ravno to, ker smo v njem doživeli toliko lepega, razlog, da sem si ob zadnjem pogledu na prazne sobe, ki so v sebi nosile toliko spominov, in na porisane stene (z vsemi ohranjenimi freskami, tudi Našo družino v prazni spalnici vred) s svojih lic obrisala tudi par solz, potem pa z nasmehom na ustnicah zadnjič zaklenila vrata stanovanja za seboj.






2 komentarja:

Riba pravi ...

Tudi nam je stanovanje z novo članico postalo precej tesno, saj imamo poleg najstnika še psa. Ampak ker nam lokacija in predvsem razgled pomenita preveč, se še nočemo seliti. Tudi neke ustrezne ponudbe ni - ne za normalen denar, ne za veliko denarja. Zdaj, ko sem doma na porodniški, še bolj opažam prostorsko stisko in vse pomanjkljivosti.

SRečno v novem domu!

Irena pravi ...

Lepi spomini na prvi skupni dom. Naj vam selitev poteka gladko. Kar pogumno novim dogodivščinam naproti. In novemu, svetlemu in prostornejšemu domu. Vse bo OK.