četrtek, 13. december 2012

Julijanov prihod

Že 3 mesece sem aktivna na svojem blogu, pa še zmeraj nisem kaj dosti povedala o našem fantu. Nekaj malega sem začela (glej tukaj), ampak pisati našo zgodbo ni najbolj lahko. Prvič zato, ker sem vanjo čustveno, fizično in psihično izredno vpletena, in drugič zato, ker bi lahko napisala še in še stvari. V teh dveh letih in pol, odkar je naš mali sonček med nami, se je nabralo ogromno materiala.

Kakorkoli že ... Nazadnje sem ostala pri odtekanju vode.

Oblačna sobota, 15. maj 2010. Voda mi je odtekla okoli 9. ure zjutraj. Z možem sva že pozajtrkovala, nato pa se je on spravil urejati še par stvari za službo, jaz pa (okorna kot vsaka nosečnica štiri dni pred PDP) sem šla zalivat rože. Takrat mi je odteklo nekaj malega vode. Sevdea sem šla s tresočimi se koleni in ustnicami, ki niso vedele ali bi se smejale od veselja ali kričale od strahu pred neznanim, dragemu sporočit novico. Količina vode je bila mala, nekje pol deci, bi rekla, zato sva sklenila počakat vsaj na popadke, da bova vedela, če je to to.

Počasi čez dan sem se od živčnosti prestavljala sem in tja, s kavča na posteljo in nazaj, do pol sedme zvečer, ko so popadki postali konstantni (vendar ne ravno boleči) nekje na 5-7 min. Takrat sem pograbila svojo torbo z vsemi potrebščinami in sva šla ...

Okoli pol osmih sva prispela v ljubljansko porodnišnico, sestra me je sprejela, posnela CTG in me odpravila na porodniški oddelek. Moža so poslali domov čakat, da se zadeva začne dogajati. Na oddelku so me čakale običajne stvari - britje, tuširanje, klistiranje in seveda čakanje na močnejše popadke. Jih ni bilo treba tako dolgo čakat. Okoli devetih je prišel mož in smo koooončno šli v porodno sobo.

Porod je potekal normalno. Nič kaj posebnega, bi rekla. Popadki so se stopnjevali, seveda je bolelo kot še nikoli prej (smejalnemu plinu navkljub) in zvoki, ki jih spušča porodnica, so nečloveški, ampak vse je minilo v sekundi, ko sem ga dobila v naročje. Tukaj je bil, po dolgih devetih mesecih pričakovanja, rojen v nedeljo, 16. 5. 2010, ob 1:48, v mojem naročju. Končno. Najlepši otrok na svetu. Moj sin. Julijan.

Julijan (120/365)


Po naših prvih skupnih nekaj trenutkih ga je babica stehtala, premerila uredila in oblekla. Bil je precej lahek, tehtal je 2690 g, njegova koža pa je bila takšna, kot bi bil prenošen, čeprav se je rodil tri dni pred rokom. Razen tega ni bilo z njim nič narobe. Še.

Tri ure po porodu smo se še cartali v porodni sobi, potem pa so naju odpeljali na oddelek za otročnice B. Prišla sem v lepo sobico s še dvema mamicama. Dobro smo se ujele. Vse smo bile zaljubljene v svoje nove male otročiče. Jaz svojega škratka nisem mogla nehati gledati.

Vendar so se po prvem "medenem" dnevu že začeli majhni problemi. Naš fant je bil namreč precej jokav in razdražljiv. Ni se znal pristaviti in tudi jaz ga kljub izdatni pomoči sester na oddelku nisem zmogla nahraniti, čeprav so bile moje prsi polne mleka. Poskušali smo ta in oni položaj, z nastavki in brez, vendar ni in ni šlo. Odločila sem se, da si bom mleko raje črpala in ga hranila po steklenički. To je še nekako šlo.

In prišel je dan, ko bi naj bila s sinkom odpuščena domov. V dopoldanskem času so prišle vizite, med njimi tudi pediater. Ob pregledu našega sinčka se je odločil, da nas zadrži še en dan in naslednji dan opravi še ultrazvočni pregled glavice in trebuščka zaradi Julijanove razdražljivosti. Z možem sva na zadnjem delu glave opazila tudi bulico v velikosti 1*2 cm, kar sem mu tudi omenila, vendar je pediater menil, da ni nič posebnega (verjetno maščevje ali kaj podobnega).

Nisem bila ravno prestrašena, ker se mi je zdelo, da ne more biti nič posebnega, kljub temu pa nisem bila najbolj mirna. Julijan je drugače izgledal popolnoma normalen. Nobenih znakov mongoloidnosti ali kakšnih drugih posebnosti. Želela sem samo domov, da bi lahko bili končno sami skupaj kot družina. In resnično sem verjela, da bom naslednji dan že lahko oblekla svojega fantka v vse tiste čudovite majhne stvari, ki sem jih imela pripravljene zanj.

Ne bi se mogla bolj motiti ...
Na varnem (121/365)


torek, 11. december 2012

Telovadba

Julijan je glede telovadbe pri nas doma zaenkrat najbolj priden. Vsakodnevno ga razmigajo v varstvu, dvakrat tedensko jih pride pogledat tudi fizioterapevt.
Tinkara mu tesno sledi, kravice pase kot izkušena pastirička.
Tudi ati je dokaj priden. Oziroma se vsaj trudi.

Največja lenoba pri nas sem jaz, mami :). Moj največji telovadni dosežek zadnjih tednov so sprehodi s Tinkaro.

Trebušnjaki in kravice (119/365)
P. S.: Se opravičujem za slabo kvaliteto slike - slikano je bilo s fotoaparatom ob slabi večerni svetlobi.

ponedeljek, 10. december 2012

Tvoje oči

Tvoje oči morda res ne vidijo, čeprav gledaš. Tako sem si želela nekoč začutiti tvoj pogled, vedeti, da me vidiš.
Zdaj vem več. Vem, da ni važno, ali me vidiš, ni važno, da mi poveš, da me imaš rad. Tvoja ljubezen se izraža na toliko čudovitih in neznanih načinov.
Naučil si me iskati in najti ljubezen tam, kjer je nisem pričakovala.

Marsikomu bi se tvoje oči zdele prazne, jaz pa vem, da to ni res ...
V njih se skriva cel svet.


Tvoje oči (118/365)

nedelja, 09. december 2012

Noro vzdušje

Dnevi kar letijo ... Naporno je, a čudovito hkrati. V tem tednu se je zgodilo kar precej čudovitih stvari, pa tudi kakšna neprijetna se je znašla vmes.

Pa gremo kar po vrsti ... (Od zadnje objave naprej.)

Prejšnji vikend so bile koline pri babici in dedku po drugi strani (moževi starši torej). Ker je dela veliko, nas pa malo (se pa kar uspešno širimo), smo koline razvlekli na dva dneva ... Pa še ga je ostalo. Kakorkoli že - dva prašička sta zdaj dobila novo obliko, nekaj delov počiva v skrinji, nekaj delov pa se transformira v salame. Letos sem bila bolj notri in skrbela za deco, zato stikov s kolinami (razen rezanja špeha, pečenja jetrc in konzumiranja pečenke, seveda) nisem imela. Tudi fotoaparat sem pozabila doma. Temu primerno je uboren moj nabor slik. Sem pa kljub temu uspela škljocniti eno s telefonom, vendar je žal na njej samo babica.

Pri babici (109/365)





Prejšnjo nedeljo smo tudi uradno stopili v adventni čas, zato sem iz omare potegnila zaprašena lanska venčka, ju malo "prezračila", obrezala svečke in - voilá - vse je pripravljeno. Saj bi jih napravila na novo, ampak letos mi časovno res ni zneslo. Lani je bilo dosti lažje, z enim samim otročičem pri hiši. Takrat sem si res lahko dala duška. Pa nič zato, bomo pa drugo leto ponucali dodatne roke ...

Venčka (110/365)

In ko smo že pri rokah, Tinkara je očitno odkrila, da se lahko z njimi kaj zanimivega počne. Igralni lok na njenem ležalniku lahko končno začne opravljati svojo funkcijo :).

Igranje (111/365)

Veliko se je dogajalo pri nas. In Miklavž je nekaj "malega" pustil tudi za mamico :). Malo mu je pomagal tudi moj dragi možek. Prav na Miklavžev večer je bilo tri leta, odkar sva drug drugemu obljubila, da bova zua vedno skupaj. In še vedno ga imam rada kot prvi dan, ko sva se spoznala. Morda še malce bolj ;).

Prinesel pa mi je tole ...
Kindle (112/365)
Par knjigic je že naloženih, brala pa nisem samo jaz :).

Bralca (114/365)

Ni pa bilo samo luštno - naš fant je namreč spet zbolel. Tokrat angina. Zaenkrat se še dokaj uspešno izogibamo bolnišnici (najhuje je že mimo). Te dneve ja Julijan sicer bolj miren, pred tem pa nam je uspelo dobiti še par fotografij z nasmehom na ustnicah.

(114/365)

(115/365)
Zapadlo je tudi nekaj (beri: precej) snega - prvi malo bolj konkretni sneg za našo frajlico.

(116/365)

(117/365)



Tako ... Teden je naokrog, fotografije so prilimane - moje delo je opravljeno :).

***

Bi pa prosila vse, ki ste morda tudi na FB, da stisnete kakšen LIKE na tole najino slikico: jazsemmama . Kakšen trotlziher fotoaparat bi nam prišel zelo, zelo prav. Za vse mamice, ki me berete, pa povabilo, da se s kakšno slikico pridružite tudi ve. Hvala!

petek, 30. november 2012

Predbožično vzdušje

November je. Pravzaprav je že zadnji november. Mesec, ki se mi je ponavadi takooo vlekel, je letos kar spolzel mimo.

Sicer pa meseci, tedni in dnevi kar polzijo mimo, odkar skrbim še za kakšno drugo ritko, ne samo za svojo. Včasih so se mi zdeli starci prav nadležni s tistimi svojimi: "Joj, kako hitro beži čas!". Meni se je pa vedno zdelo, da gre vse prepočasi. Komaj sem čakala, da odrastem. Zdaj sem pa sama prav ista starina, ob katerih sem nekoč zavijala z očmi. Dvakrat se obrnem, pa je dan mimo.
(Kako hudo bo šele, ko bom v penziji ?!)


No, kakorkoli - s tole objavo ne bom več v zaostanku s slikami. Projekt 365 teče naprej.

Julijan (106/365)

Tinkara (107/365)

Moja dva škratka (108/365)


Pri babici in dedku


Te dni smo se seveda tudi malo potepali. In tako smo pristali tudi na obisku pri babici in dedku. Ali stari mami in starem atu, kot ju ljubkovalno kličem :). Čeprav "stara mama" nad svojim vzdevkom ni ravno najbolj navdušena.

Dedi in babi (100/365)

Kaj bi rada, mami? (101/365)


Tam sta bili tudi dve od treh tet po mamičini strani (tretja se potepa nekje po južni Kitajski) in celo ena teta po očkovi strani. Z njenim dragim vred.
Teta E. (102/365/

Teta A. (103/365)

Teta M. (104/365)

Na rokah pa ni bila samo Tinkara. Tudi naš fant se je na veliko cartal.

Pri "stari mami" :) (105/365)


Še malo, pa ne bom več v zaostanku :).

četrtek, 29. november 2012

V zaostanku

Oh, groza! V zaostanku sem že celih 14 dni ... Imam kar malo slabo vest. Vsake tu in tam se spomnim na svoj blog, vendar me začne kar malo peči glava, ko pomislim, koliko slik bo treba objavit. In potem odlašam in odlašam in odlašam ... Ampak zdaj je tega dovolj!

V tem vmesnem času sem bila sicer zelo pridna, napravila sem nekaj posnetkov, vendar ne bom vseh objavila naenkrat. Dobre stvari morajo prihajati v majhnih količinah, drugače se jih preobjemo.

Nebo (95/365)

Poljubčki (96/365)




Utrinki (97/365)

Šelesteče (98/265)
V vozičku (99/365)

Tako - nekaj malega za aperitiv :). Ostalo pa jutri. Vsaj upam.

četrtek, 15. november 2012

Sončni dnevi

Prejšnji teden je bilo par čudovitih sončnih dni. Lepih in toplih, kot da nismo v novembru. Zagrabila sem priložnost, oblekla Tinkaro, nagovorila sestro, ki je imela ravno prost dan, in smo se odpravile v naravo opravit en jesenski fotošuting :).

Tole je izpadlo ...

Pod listom (89/365)
Pod drevesom (90/365)

Jesenska odeja (91/365)

Luža (92/365)

Pokrajina (93/365)

Midve (94/365)

Tinkara se je izkazala za zeeelo potrpežljiv model. Tebi, sestrica A., pa hvala za par čudovitih posnetkov, ki jih sama ne bi mogla narediti.

petek, 09. november 2012

Bratec in sestrica ...

... se rada imata :).

Dvojna sreča (87/365)

Kaj je, mami? (88/365)

Naša mala navihanka zelo težko ostane resna med fotografiranjem. Pobalinu pa kar dobro uspeva :).

sreda, 07. november 2012

Obešanka

Včasih se je preprosto treba znajti. In ker pri roki pač nisem imela nobenih pametnih okvirjev za slike, ki sem jih dala (končno!) razvijat, sem se pač znašla po svoje.

Po novem našo steno v kuhinji krasi tole ...
Fotografije (86/365)

torek, 06. november 2012

Ostanek ...

V naravi se za obstanek borijo še zadnji ostanki poletja. Zadnji osameli borci ... Do prihodnje pomladi, ko bo na svet pognala mladost.

Sam (85/365)

ponedeljek, 05. november 2012

Deževno

Nekam dolgo je hodila tale taprava jesen. Ampak zdaj je končno tukaj - s pisanim listjem na tleh in z dežnimi kapljami.

Jesen je čudovit letni čas. Ni najbolj praktičen, ker se moraš precej obleči, preden se odpraviš ven, ponavadi pa se tudi vrneš z mokrimi čevlji. Ampak jesenske barve so med meni osebno najljubšimi. Verjetno so tako pisane in tople prav zato, da ogrejejo vsa ta siva jutra.

Jesensko (80/365)


Po zadnjih tednih, ki smo ga v glavnem preživeli vsi štirje skupaj, se je z današnjim dnem moški del družine odpravil nazaj na delo - ata v Ljubljano, Julijan pa v varstvo. Tako so dopoldnevi čisto najini in midve sva današnjega hoteli izkoristiti do zadnjega.

Zato sva se kljub dežju odločili za daljši sprehod. Tinkaro sem toplo oblekla (a ne preveč!), jo "pospravila v culo", vzela dežnik v roke in jo mahnila na špancir.
Na toplem (81/365)
Pod marelo (82/365)
Vojnik od daleč (83/365)
Prav fino sva se imeli. Tinkara očitno še posebej, ker je 90 odstotkov poti prespala.

Doma je pa maminželodček ogrela slastna, hitro skuhana zelenjavna rižotka. Njami!

Kosilo (84/365)


P. S.: Se opravičujem za slabšo kakovost slik, ampak se mi ni dalo ornk fotoaparata s seboj vlačit. Je moral kar telefon nadomeščat ;).

torek, 30. oktober 2012

Narobe svet

En teden je mimo. Naporen teden. Rahlo zmešan teden. Bolan teden. Vesel teden. Vse to ...

Slike sem kljub temu pridno nabirala. Kar naporno je takole objavljati za več dni nazaj, a kaj, ko dan dosti prehitro mine, da bi vanj stlačila še kakšno objavo. Se bom potrudila biti bolj pridna in ažurna, ampak raje ne bom obljubila preveč ;).

Pa gremo kar po vrsti ...

Z bronhiolitisom in bolnišnico smo zaenkrat zaključili. Naš fant je zdaj končno doma in jaz ne bi mogla biti srečnejša ...

Na varnem pri mami (72/365)
Če ne bi seveda dan pred prihodom Julijana domov zvilo mojega dragega, dan po prihodu pa še mene. Hvalabogu je šlo za kratkotrajno virozo, počutje pa kljub temu ni bilo ravno navdušujoče.

 Obožujem Julijanove trepalnice. In lase. (73/365)



Tinkara je v tem času tudi prvič obiskala svojo pediatrinjo. Glede teže, velikosti in razvoja gre vse tako, kot mora. Glede pridnosti ... Hmmm. O njeni pridnosti priča madež na mamičinem krilu, ki je priletel iz Tinkarine ritke enkrat vmes med merjenjem in tehtanjem. Še dobro, da ima naša frajlica občutek za modo, saj se kakec izvrstno poda k mojem rumenem puloverju (ki je tudi bil deležen svoje porcije, pa hvalabogu ni opazna).

Flekec (74/365)

En teden lahko prinese ogroooomno sprememb. Recimo tudi to, da kar naenkrat padeš v zimo.

Petek (75/365)
Štiri dni kasneje ...
Ponedeljek (76/365)


Ampak mraz nas nič kaj ne ovira, da ne bi šli na sprehod. Ko smo pa notri, se pa najraje ogrejemo tako, da se stiskamo. Ker se imamo radi. Ker smo družina.
Tihožitje po mamino (77/365)



Najlepše pa je, ko ti tvoj otrok podeli nasmeh. In Tinkara jih zadnje dneve radodarno deli.
Kravica (78/365)








Tako - sedem dni, sedem slik. I've done my homework :).